Ilustrirana biografija: Ivo Štandeker

Ivota rodijo 22. avgusta 1961 v Mariboru. Mama Rozika, ki v Astorii vodi devizno blagajno, mu že v najmlajših letih prinaša stripe, natisnjene v nemščini, zato se med učenjem črk spotoma nauči še nemščine. Je nezakonski otrok in živi z mamo in babico, ki jo kliče oma. Oče živi na Dunaju. Leta 1968 se vpiše na osnovno šolo v Pesnici in jo konča leta 1976, potem pa se vpiše na Prvo gimnazijo Maribor. »Radovedni mladenič, doma iz Pesnice pri Mariboru, je bil dovzeten za vse, kar mu je bilo ponujeno v razmislek, bil je spoštljiv do sošolcev in do profesorjev, vedno je bil pripravljen pomagati pomoči potrebnim, visoko je cenil prijateljstvo, zato je bil med sošolci zelo priljubljen. Veliko je bral in si širil obzorje daleč čez gimnazijske okvire,« bo o dijaku, ki je gimnazijo končal leta 1980, štiri desetletja pozneje zapisala upokojena profesorica filozofije Dragica Kranjc.

V vojsko gre v Šibenik. Ko odsluži vojaški rok, se na ljubljanski Filozofski fakulteti vpiše na germanistiko pod A in primerjalno književnost pod B. Med študijem je nekaj časa na izmenjavi v Nemčiji. Leta 1985 na primerjalni književnosti pod mentorstvom Janka Kosa konča študij z nalogo Franz K. Stanzel in teorija pripovedovanja. Študij germanistike obesi na klin in se raje loti trofejnih prevodov. Leta 1987 sodeluje pri prevodu Metapsiholoških spisov Sigmunda Freuda. Za založbo Studia Humanitatis prevede dve Freudovi najzahtevnejši besedili, Onstran načela ugodja ter Jaz in Ono. Leta 1988 v slovenščino prevede izjemno zahtevno Heglovo delo Absolutna religija.

Pozno spomladi 1988 ga Peter Mlakar prosi, naj govor za nastop skupine Laibach na Dunaju prevede v nemščino. Ivo Mlakarjevo pisanje prepesni in izvirnik ter prevod pusti v avtorjevem poštnem nabiralniku. Ko hoče Mlakar pošiljko prevzeti, ugotovi, da je nekdo vlomil v nabiralnik in ukradel izvirnik in prevod. Gre za čas, ko je Udba strašno dejavna, ker se po državi govori o uvedbi izrednih razmer in aretacijah.

Udba v tistih dneh opravi tudi tajno hišno preiskavo v prostorih tednika Mladina in pripre novinarja Davida Tasića. Ko Ivo izve, da sta izvirnik in prevod dunajskega govora izginila, sede za pisalni stroj in iz glave še enkrat napiše Mlakarjev govor. Ko Mlakar 4. junija 1988 stopi na dunajski oder, začne z besedami: »Avstrijci, vi ste Nemci.« Škandal je velik.

Ivo je skorajda član skupine Laibach. Zanjo prevaja iz angleščine v nemščino. One Vision skupine The Queen prelije v Geburt einer Nation, Life Is Life skupine Opus v Leben Heisst Leben, Sympathy for the Devil Rolling Stonesov prevede kot Dem Teufel Zugeneigt. Za Radio Študent prevaja besedila v nemščino za predvajanje na celovškem radiu. Natančni napovedovalec Matej Rus ob Ivotovem prevodu naredi izjemo in ne protestira, da je prevod zanič.

Ivo se loti prevajanja teorije. Besedilo Mirana Božoviča The case of the missing spirit leta 1989 prevede iz slovenščine v nemščino, leta 1990 pa v nemščino prevede besedilo Slavoja Žižka Warum ein Brief immer seinen Bestimmungsort erreicht. Leta 1989 za založbo Studia Humanitatis prevede iz nemščine v slovenščino temeljno delo Jürgena Habermasa Strukturne spremembe javnosti. Korektur Habermasovega teksta se loti zgodaj zjutraj po celonočnem pisanju članka za Mladino. Za simultani prevod kinopredstave in Probleme leta 1989 prevede filmski scenarij Petra Handkeja, Wima Wendersa in Richarda Reitingerja Nebo nad Berlinom. Navdušen je nad Handkejem. Oktobra 1991 bo odpotoval v Pariz in ga v sokratičnem dialogu izprašal, zakaj je za Jugoslavijo in Srbijo ter zakaj je proti slovenski osamosvojitvi. Handke ni bil nikoli bliže temu, da si premisli.

Ivo meri še više. V roke mu pridejo pisma Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki zaradi jezikovnih vragolij, obscenosti in straniščnih metafor veljajo za neprevedljiva. Ivo dokaže, da je slovenščina dovolj bogat jezik in da niti Mozartove analne šale niso pretrd oreh. S stranišča z ljubeznijo: Mozartova pisma ženskam leta 1991 objavi v Problemih. Hkrati za založbo Studia Humanitatis prevaja Zgodovino Nemčije Gola Manna, sina Thomasa Manna. Prevod ostane nedokončan. Piše za revijo Ekran.

Sredi osemdesetih let 20. stoletja potrka na vrata kabineta animatorjev Milana Eriča in Zvonka Čoha. Sodeluje pri scenariju za njun celovečerni animirani film Socializacija bika. V prostem času na Kersnikovi 4 tudi sam nariše kako od 20 tisoč sličic. Razvije lik Obešalnika in sodeluje pri sestavljanju zgodb o genetiku profesorju Rozini in biku, ki je bil v daljnem galaktičnem kraljestvu sicer princ, ker pa je kadil cigarete, ga je oče kralj, potem ko je princ evolucijsko zdrsnil na raven bika, za kazen poslal na Zemljo. S Čohom in Eričem si izmenjuje stripe iz svoje zbirke in znanje o tej umetnosti.

Na začetku leta 1987 potrka na vrata tednika Mladina. Prinese esej Prolegomena za strip. Potem vsak teden v letu objavi krajše besedilo o stripu. Staršem svetuje, naj otrokom ne kupujejo Mikijevega Zabavnika. Vendar Ivo ni le esejist, pač pa tudi mentor. Pri Mladini zbere skupino mlajših in nadarjenih stripovskih avtorjev: Tomaža Lavriča, Zorana Smiljanića, Dušana Kastelica, Grega Mastnaka, Gorazda Vahna idr. Avtorje išče tudi po drugih republikah SFRJ. Na Hrvaškem najde Andreja Flumianija, ki strip o Alanu Fordu nadgradi tako, da v njem nastopa Josip Broz Tito. Milan Trenc, glavni ilustrator zagrebškega Starta, pred odhodom v New York v Mladini objavi Zgodbo z vzhoda.

Ivo mladim avtorjem zagotavlja prostor v tedniku, pomaga pri pisanju scenarijev, predlaga zgodbe, vredne stripovske obdelave. Posoja jim izvode stripov iz svoje bogate zbirke; da bi se stripi vrnili k lastniku, si da izdelati štampiljko z napisom: XX. stoletje / komplet stripov / Ivo Štandeker Ljubljana. Avtorje pelje na izlet v Pariz. Rezultat izleta je frankenštajnovski strip Prigode Mladininih lažnivih kljukcev, kjer na štirih straneh sodeluje šest avtorjev (Čoh, Lavrič, Smiljanić, Kastelic, Vahen, Mastnak).

Z njimi razpravlja, analizira, secira, jih spodbuja in jim širi obzorja. Časopis razume kot peklensko mešanico besedila, fotografije, ilustracije in grafičnega preloma. Ničesar ne prepušča naključju. Ob torkih, ko stavci v tiskarni Ljudska pravica postavljajo Mladino, hodi v metirnico in lastnoročno sodeluje pri postavljanju časopisnih strani. Končno podobo članka hoče imeti pod nadzorom. Neskončno natančen in nepopustljiv je pri tem.

Lavrič se loti minimalističnega stripa Diareja, ki nemudoma postane politična institucija, vir zabave, navdiha in ugibanj. Za objavo bo Ivo uredil tri zvezke izbranih del Diareje.

S Smiljanićem razpravlja o načrtovanem stripu Hardfuckers. Februarja 1988 odpotujeta v francoski Angoulême, na stripovski festival. Ivotov golf ima slab akumulator, zato na pot vzameta rezervnega. Ko prideta do vznožja italijanskih Alp, sneži. Pod vrhom, 2500 metrov visoko, skoraj obtičita v zametih. Tudi akumulator se zaradi polarnega mraza izprazni. Ivo med snežnim metežem rezervni akumulator, ki ga Smiljanić drži v naročju, z žicami zveže s praznim akumulatorjem, žice napelje skozi priprto okno in avto pripelje v dolino. Do Švice prispeta skozi predor pod Mont Blancom in uspešno pripotujeta na enega najpomembnejših stripovskih festivalov v Evropi. Ivo za Mladino napiše poročilo o festivalu.

Ko z Dušanom Kastelicem leta 1990 razpravljata, kako v stripovsko formo spraviti afero JBTZ, postane glavni junak stripa kar tajni agent službe državne varnosti Miran Frumen, v političnem vsakdanjiku dežurni negativec s konca osemdesetih let 20. stoletja.

Ko Ivo ob koncu leta 1987 konča esejistično serijo XX. stoletje, ki tematizira sodobni strip, išče novinarske zgodbe. Zgodbe, vredne stripa. Zasledi, da so na londonskem letališču Heathrow aretirali Vinka Sindičića, osumljenega, da je v škotskem mestu Kirkcaldy hudo ranil hrvaškega emigranta Nikolo Štedula, voditelja Hrvaškega državotvornega gibanja. Ivo v Mladinini rubriki Manipulator vsak teden objavlja nova dejstva o poskusu umora Nikole Štedula. Ugotovi, da je Vinko Sindičić lastnik ugledne restavracije na Reki, ugotovi, da je Vinko Sindičić sodelavec Udbe, ugotovi, da se je Sindičić v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja večkrat znašel v krajih, kjer so bili umorjeni jugoslovanski emigranti, a se je vedno nekako izvlekel z zadostnim alibijem. Ugotovi tudi, da Sindičić ni plačal carinskih dajatev za material, vgrajen v restavracijo. Identificira, skratka, udbaškega morilca, razkrije način delovanja, razkrije verjetni seznam drugih žrtev, razkrije privilegije, ki morilcu v službi režima pripadajo. Tako kot je Sindičić v glavo in telo Nikole Štedula izstrelil celoten nabojnik streliva, Ivo na papir nastrelja podatke. Piši kratko, je njegova maksima. Sojenje Vinku Sindičiću na Škotskem spremlja Ervin Hladnik Milharčič. Sreča člane Štedulovega Hrvaškega državotvornega gibanja, med njimi Billyja Horvatića. Prek njih vzpostavita stik s hrvaško emigracijo v Nemčiji. Ivo in Hladnik sta med redkimi novinarji iz SFRJ, ki gresta na hrvaško komemoracijo v Pliberk.

Ko slovenska Udba aretira Janeza Janšo, Davida Tasića, Ivana Borštnerja in preganja urednika Mladine Francija Zavrla, Ivo dviguje moralo s satiro. Ker je politični realist, ve, da so v boju z Udbo pomembni zavezniki. Delegacijo Odbora za varstvo človekovih pravic, sestavljeno iz Vlada Miheljaka in Jožeta Vogrinca, z golfom odpelje do zamejskih Slovencev v Trst.

Ko raziskuje udbaške umore, se mu oglašajo ljudje iz hrvaške diaspore. Z Ervinom Hladnikom Milharčičem maja 1989 odrineta do Avstralije. Politična diaspora velja za tabuizirano temo, češ da gre za ustaše, to pa da Ivotu dodaten motiv, da jo raziskuje. Z Ervinom v Nemčiji poiščeta Josipa Majerskega, nekdanjega sodelavca Udbe, ki je prebegnil k Nemcem in je nemški obveščevalni službi BND poročal o jugoslovanskih agentih, delujočih v Nemčiji, Jugoslaviji pa o nemških agentih.

Pozno poleti 1989 Ivo za članek Kdo ni kdo v opoziciji obrede vse, ki so dejavni na slovenski opozicijski sceni. Drži se načela, da mora biti članek napisan tako, da potem o posamezni temi nekaj let ne bo treba pisati. Zato sklene, da bo poiskal tudi Jožeta Pučnika, tedaj znanega le v ožjih krogih. Na Pohorju z izposojenim citroenom nasede na makadamski cesti. Kontrolne lučke ga opozorijo, da je avto ostal brez olja, a se ne pusti motiti. Avto zariba. Odpravi se v dolino, na Pohorje pošlje vlečno službo, sam pa se pripelje z nadomestnim avtom. Ker Pučnika ob nenapovedanem obisku ni doma, čaka še uro ali dve. Iz dve uri trajajočega intervjuja uporabi za objavo nekaj odstavkov. Pogovor mora biti dolg, citat, objavljen v časopisu, pa kratek, je Ivotovo novinarsko vodilo. Z Ervinom si postavita standard, da se za reportažo prevozi vsaj tisoč kilometrov in se po dve uri pogovarja s sto ljudmi.

V članek o nastajajoči opoziciji Ivo vključi tudi skupino Laibach, čeprav njeni člani zagotavljajo, da niso opozicija. Branje njegovih člankov je preprosto, tekoče, lahkotno početje. Piše neznosno počasi, navadno zadnjo noč pred objavo. Pri vsakem stavku se ustavi in razmisli, ali bi ga lahko napisal razumljiveje, bolj jedrnato. Maja 1990 z Ervinom odpotujeta v New York, kjer se družita z albansko diasporo, spotoma pa obiščeta še newyorški sedež ameriške komunistične partije in si ogledata, kako ameriški komunisti praznujejo prvi maj.

S sodelavci Mladine se Ivo prebija do Kočevske Reke, kraja, kjer je bilo v povojnem času zaprto območje, fevd Ivana Mačka - Matije. Poleti 1990 se s Hladnikom na Trgu republike poglobita v mestno kanalizacijo: prehodita kanalizacijske labirinte v okolici parlamenta, jeseni pa obiščeta evropski sedež televizije MTV Europe. Ob koncu leta 1990 odpotujeta v Afriko in obiščeta slovenske misijonarje. Triindvajsetega decembra 1990, na dan plebiscita o osamosvojitvi, hočeta biti v Zimbabveju, saj je bil ta deset let prej zadnja afriška država, ki je razglasila samostojnost. Hočeta slišati, kaj ljudje mislijo deset let pozneje. V zadnjem Ivotovem jugoslovanskem potnem listu je žig: 23. december 1990, Victoria Falls Road Barrier, Zimbabwe. Vendar želi Ivo videti tudi Kilimandžaro. Gresta v Kenijo. V Nairobiju si sposodi suzukijev terenski avto in kreneta na pot. Obtičita v vodi, a ju rešijo. Ko vidi Kilimandžaro, hoče videti še leve. Vendar se mu mudi, ker želi ujeti Mladinino novoletno zabavo v Cankarjevem domu. Ujameta jo.

Ker so časi resni, se Ivo leta 1987 loti politične satire. Z Ervinom Hladnikom Milharčičem si izmenjujeta prostor na zadnji strani tednika. Včasih tudi tekmujeta, kateri bo predrznejši. Ivo na zadnjo stran postavi fotografije kakšnega ducata najbolj čudaških penisov in jih razvrsti v uganko; občinstvo naj ugotovi, kateri penis pripada Stanetu Dolancu, Slobodanu Miloševiću itd. Penise objavi na zadnji strani brez vednosti novega odgovornega urednika Mirana Lesjaka. Jugoslovansko javnost razburi Ivotova objava zemljevida Zahodne Jugoslavije, ki obsega Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino: »Ali bi vi hoteli živeti v takšni državi?« V posebno zadovoljstvo mu je, da se z njegovo drznostjo ukvarja celotna Jugoslavija. Bosanci so še prav posebej zbegani, ker so se znašli v Zahodni Jugoslaviji.

Politično satiro včasih izvaja tudi v živo. Leta 1988 jugoslovanska vojska v ljubljanskem Domu JLA priredi srečanje generalov, polkovnikov in novinarjev. Srečanja se udeleži tudi Ivo. Predstavniki vojske se pritožujejo zaradi napadov na JLA. Medtem ko Ivo odgovarja generalom in polkovnikom, stoji pred vsemi mirno. Pove, da dobro razume, kako se med napadi počuti JLA, kajti tudi Mladino, od koder prihaja, ves čas napadajo. Sklene, da sta JLA in Mladina, objektivno vzeto, v zelo podobni situaciji.

Objavi fotografijo predsednika predsedstva Slovenije Janeza Stanovnika, češ da mu je organizacija Nova fronta ob ugrabitvi obrila brke. Junija 1989 se na Gazimestanu z Ervinom Hladnikom Milharčičem slikata v viteških oklepih. Milijon Srbov v družbi predsednika SFRJ Janeza Drnovška, ujetega med generalom Veljkom Kadijevićem in Rrahmanom Morino, žaluje zaradi bitke, izgubljene pred 600 leti. Devetindvajsetega novembra 1989 izpolni formular Naznanilo smrti. Vanj vnese biografske podatke Slobodana Miloševića in doda sliko ustreljenega srbskega voditelja. V rubriko ’vzrok smrti’ vpiše: samomor. Piše o Pesnici, svojem rojstnem kraju. Uredniško geslo zadnje strani je ’bolj resnično od resničnosti’.

Ko se aprila 1990 zamenja oblast, komunisti niso več edina tarča njegove satire. Najbolj ga navdihujeta Janez Janša in Lojze Peterle. Izriše omrežje nove slovenske politične elite in Janeza Janšo postavi v središče. Na Janšev račun si s Hladnikom privoščita tako brezobzirne šale, da se del prijateljev, ki stavijo na politično korektnost, z njima nekaj časa noče več pogovarjati. Ker so časi vse bolj negotovi, Ivo objavi seznam diplomatskih predstavništev v Sloveniji, kjer bi slovenski državljani, če bi se začela vojna ali državni udar, lahko zaprosili za politični azil in emigrirali. Po nekajdnevnem vrtenju telefona, sitnarjenju, laganju in izsiljevanju se dokoplje do imen vseh diplomatov v Sloveniji ter njihovih naslovov in jih objavi.

Septembra 1990 izide Mladinina rubrika Zadnja stran z naslovom Vsi Slovenci bodo umrli. Na njej našteje vse, ki se bodo poslovili: »Milan Kučan bo umrl. Tudi Jože Pučnik bo umrl. France Bučar bo šel še prej.« ... Tako našteva več kot sto imen, konča pa: »Marijan Smode, koroški Slovenci, Blaž Ogorevc in Slavoj Žižek. Tudi moj pes bo umrl, kot vedno pravi Marcel Štefančič, jr. Kajpada bom umrl tudi jaz. Umrli bodo vsi, ki jih imam rad. Marcel Štefančič, jr. pa bo tudi umrl.« V rubriki Kler klub objavi predavanje predsednika vlade Lojzeta Peterleta iz cerkve sv. Janeza v Preski pri Medvodah, kjer Peterle kot državljan pripoveduje o blagodejnih učinkih postenja. Ko se bliža čas slovenske osamosvojitve, na zadnji strani objavi le črno piko in kratko besedilo: »Nepremično glejte v črno piko tako dolgo, dokler ne ugledate samostojne Slovenije. Vajo ponavljajte vsak dan.«

Ko ne prevaja, ko ne piše, ko ne bere, ko ni mentor, ko ne riše, ko ne potuje, v uredništvu Mladine igra tarok. Runo, njegov nemški ovčar z najkrotkejšim in najbolj prijaznim značajem, mu medtem leži pri nogah. V njegovem tarok krožku so Marcel Štefančič, Melita Zajc, Miha Štamcar, Robert Botteri, Slavoj Žižek idr. Včasih končajo zjutraj. Včasih se na partijo taroka odpeljejo do Celovca. Piše o psih. Obišče Dunaj in napiše članek o dunajskem zrezku. Ko se začne parlamentarizem, sestavi ekipo, ki prebere magnetograme vsega, kar je bilo izrečeno na zasedanjih slovenske skupščine. V Parlamentarni slovarček se kvalificira vse, kar je res smešno. Slovarček je dolg. Ko pride v uredništvo Mladine Borlandov paket s programsko opremo za podatkovne zbirke Paradox, načrtuje, da bi vse svoje stripe vnesel v računalniško podatkovno zbirko, to pa nekako povezal z državami sveta.

Na križišču Linhartove in Vojkove ulice, nasproti bežigrajske gimnazije, se leta 1990 pojavi prvi orjaški oglaševalski pano. Oglas je v nemščini. Ivo je član skupine, ki sredi noči izpelje akcijo št. 1. Oglaševalski pano, ki napoveduje novo dobo, dobo agresivnega oglaševanja, podrejo. Panoja ne poškodujejo.

Leta 1991 tik pred osamosvojitvijo sklene, da bi veljalo Mladino popestriti z izbranimi biografijami. Bile naj bi natančne in zabavne. Dogovoriva se, da bova združila moči. Najin prvi portretiranec je Igor Bavčar. Ivo se odpravi v Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) in brska po avtorskih katalogih, potem v časopisnem oddelku prelista vezane letnike Tribune in si prepiše najbolj spektakularne citate. Več dni eksperimentira z obliko, nazadnje se odloči, da bo biografija, ki mora segati v najzgodnejša leta, napisana v dramatičnem sedanjiku. Portretirancev ne imenuje s priimkom, pač pa z imenom. Besedilo ves čas zgošča, na dve revijalni strani stlači fantastično količino podatkov. Tik pred koncem doda nadnaslov rubrike: Kdo je kdaj. Ko pisanje konča, vse skupaj pošlje Tomažu Lavriču, ta prispeva ilustracije in se kot soavtor podpiše s psevdonimom Josip Visarjonovič. Rodi se nova časopisna rubrika, zgoščen, natančen, politično ne najbolj korekten življenjepis z desetimi sličicami. Zadovoljen je. Igor Bavčar vljudno prosi, ali lahko dobi sličice. Spomenka Hribar ni srečna. Pravi, da je njen portret sprdačina. Portretira predsednika skupščine Franceta Bučarja, organizatorja rock koncertov in starega radijskega mačka Igorja Vidmarja, admirala Staneta Broveta, pisatelja Rudija Šeliga, predsednika vlade Lojzeta Peterleta in generalnega direktorja RTV Slovenija Janeza Jerovška.

Podatkov za rubriko Kdo je kdaj nikdar ne zbira pri portretirancih, pač pa v časopisni dokumentaciji, NUK, kliče znance in neznance ter sprašuje. Vse, kar izve, skrbno zapiše v beležko.

Ko se 27. junija 1991 v Sloveniji začne vojna, s fotografom Diegom A. Gomezom odpotuje proti domači Pesnici. Giblje se med Pesnico in Šentiljem. Na bojišču, le nekaj metrov za teritorialci, preživi več dni. Pomaga ranjenim, tolaži umirajoče. Napiše reportažo Boj pri Štrihovcu, eno najboljših pripovedi o slovenski vojni:

»Vozniki tovornjakov v tretji blokadi med Mariborom in Šentiljem, brkati in preznojeni od čakanja, že en dan stisnjeni med dve strani vojne, ki je niso mogli razumeti. Bolgar s prstanom, velikim zlatim prstanom z orlom na njem, ki je rekel, da kaj mu bo prstan zdaj, ko bo umrl. Saj bo vse v redu, sem mu govoril. Deset minut pozneje je bil mrtev. Veseli Turek, ki je skušal prestrašenost skriti tako, da je govoril in govoril, kako da je v tem kamionu deterdžent in da je to v redu, v drugih dveh pa meso, in to pa ni v redu, ker bo začelo smrdeti, in da bi bilo dobro, če bi jih že končno spustili domov. Ko je s krvavim obrazom sedel med trupli, je še vedno kazal bele zobe. Mladi Turek s svetlimi očmi, ki je samo stal zraven in ni nič rekel. Mrtev. In tisti nesrečni Mariborčan, edini Slovenec med njimi, ki je bil tako jezen. Nič ne bom povedal, nič me ne fotografiraj, je čepel ob svojem tovornjaku. Ne hodita tu, ker bodo streljali, jaz nimam nič s politiko. Ko sva bila dovolj dolgo tam pri njih, nasproti tankom s prižganimi motorji, in ko niso streljali, je vseeno prišel zraven. Mrtev.«

Ivotov pogled na vojno je pogled iz neposredne bližine. Vojne ne opazuje skozi teleobjektiv. Njegova beležnica je širokokotni objektiv, objektiv, ki spremlja dogodke iz neposredne bližine. Stavki so kratki. Z mejnega prehoda Šentilj odnese tablo SFR Jugoslavija.

»Ležal je tam s prestreljenimi nogami in ne vem čim v prsih in bil pri zavesti. Jana ga je držala za roko, my poor baby, in on je bil hraber. Hočem videti svoje noge. Saj je vse v redu, verjemi. Diego je držal spodnji kos, jaz za bedro, bolničar je obvezoval tisto vmes, kar je manjkalo. Pozabil sem, kako mu je bilo ime, bolničarju. Bil je dober, miren. A si to že kdaj počel? Ne. Treba je bilo poskrbeti, da bodo vsi v senci. Saj bodo kmalu prišli. Eden od ranjencev je umrl.«

Ko je vojne konec, Ivo še vedno popisuje posledice. Piše o zadnji žrtvi vojne, teritorialcu, ki umre, ker njegov soborec neprevidno ravna z orožjem. Ko je vojne res konec, se z Mladininimi fotografi, oblikovalcem Zdravkom Papičem in glavnim urednikom Robertom Botterijem loti knjige. Za knjigo fotografij Deset dni vojne za Slovenijo prispeva kratka besedila in uredi zemljevide. Ko fotografi knjigo prinesejo Janezu Janši, ta v navalu iskrenosti reče: »S temi fotografijami ste naredili več kot mi z orožjem.« Knjiga izide avgusta 1991, uredništvo Mladine pa gre za en dan na Kolpo, na čolnarjenje. Ivo sklene, da bo s kanujem preveslal brzice od spodaj navzgor. Manever ponavlja toliko časa, da se s čolnom prevrne. Njegova očala potonejo v tolmun. Luka, šef kolportaže, ima s seboj potapljaško masko in očala najde. Ivo objavi intervju z Ljerkom Urbančičem, avstralskim Slovencem, ki je bil med drugo svetovno vojno glavni domobranski propagandist.

Ko v uredništvo Mladine prihajajo novinarji iz tujine, jim Ivo rad priskoči na pomoč. Ko hoče gostujoči fotograf ujeti duha Mladine, Ivo sede na glavo doprsnega kipa Josipa Broza Tita in med poziranjem fotografu kadi. Ko Laurent Munnich pri francoskem dnevniku Liberation zažene projekt World Media, v Sloveniji najde Ervina Hladnika Milharčiča, Ervin pa v projekt sodelovanja številnih svetovnih časopisov vključi Ivota. Gresta na sestanek na Dunaj. Ivo uredi nekaj številk Mladinine posebne priloge World Media. V prvi novinarji z vsega sveta pišejo o migracijah. V času, ko svetovni splet še ne obstaja, računalniki, ki imajo status malo boljšega pisalnega stroja, pa so povezani prek nerodnih modemov, zazna Ivo potencial nove tehnologije, tehnologije, ki bi povezovala časopisna uredništva.

Ivo in Ervin gresta spet na pot. Preverjata, kaj je z državo, znano po kratici SFRJ, in delata zadnjo reportažo Avtocesta bratstva in enotnosti. Naredita intervju z režiserjem Dušanom Makavejevom. Napišeta Turistični vodič po Kosovu in Metohiji. Odpotujeta v Osijek in potem v Dalmacijo. V Kninski krajini jima pripadniki srbskih paravojaških enot z orožjem v roki ukradejo izposojeni avto. Prebijeta se v obkoljeni Vukovar. Odpotujeta proti obleganemu Dubrovniku, ki ga obstreljujejo srbske enote. Ivo napiše članek Protislovenski tekst, besedilo, v katerem opozori, da bi Slovenija morala pokazati več solidarnosti z napadeno Hrvaško. Ervin se vkrca na čoln, ki ga pri otočku Olip potopi obalna baterija JLA, Ivo do Dubrovnika pripluje v drugem čolnu. V obleganem starodavnem mestu čaka konvoj Libertas, ki si za cilj zastavi prebijanje pomorske blokade. Konvoj kljub grožnjam jugoslovanske vojaške mornarice prebije blokado in v obkoljeno starodavno mesto pripelje hrano in zdravila. Govori s Terezo Kesovijo. Govori s Stipetom Mesićem, predsednikom predsedstva SFRJ, ki pluje s konvojem Libertas.

Marcela Štefančiča, jr. prepričuje, da mora filmske recenzije zbrati v almanah. Spodbuja, teži, moleduje, svetuje, tiranizira. Štefančič popusti in zbere besedila. Ivo ureja, oblikuje, poišče ilustratorja, ukvarja se s korekturami. Ko nekega dne Štefančiču – ta mu redno posoja nove filme – vrne zaboj z videokasetami, Marcela na vrhu zaboja čaka presenečenje, prvi izvod Filmskega almanaha z letnico 1991. »No, zdaj pa si predstavljaj – čez trideset let jih bo trideset,« mu reče Ivo.

Prvega aprila 1992 z Ervinom odpotujeta z avtom proti uzbekistanskemu mestu Samarkand, da si malo ohladita glavo od vojne na Hrvaškem. Vozita podnevi in ponoči. Petega aprila obtičita na turško-gruzijski meji, kjer so še vedno ruski vojaki. Ivo ob osmih zvečer posluša oddajo News Hour na BBC World Service, kjer poročajo, da so na dan razglasitve samostojnosti Bosne in Hercegovine med protivojnimi demonstracijami v Sarajevu srbski ostrostrelci streljali v množico. »Ti, mislim, da morava nazaj. Ne moreva Bosancev pustiti samih,« reče. Obrneta se. V dveh dneh sta v Ljubljani.

Ivo se vrača in odhaja. Osemindvajsetega maja 1992 v kleti na Kersnikovi 4 v klubu K4 pijeva pivo. Četrtek. Muziko vrti Aida Kurtović. Ivo odhaja v Sarajevo. Aida je odraščala v obleganem Prijedoru. Na gramofonu se s hitrostjo 45 obratov na minuto vrti pesem Slušaj vamo beograjske skupine Rimtutituki. »Mir je najlepša punca, ki je ne more imeti vsak. Če ne morem leteti, se nočem plaziti.« In še: »Nočem, da zmaga narodna muzika. Raje imam tebe, draga, kot da mi dajo puško.«

»Rimtutituki je anagram stavka Turim ti kitu,« razloži Ivo. Rock’n’roll zveni tako žalostno. »Si videl posnetek z ulice Vase Miskina?« vprašam. Ulico Vase Miskina sredi Sarajeva so 27. maja zadele tri srbske topniške granate. Ljudje so v vrsti čakali za kruh. »Kamion, na katerem so bili ranjenci, je za seboj puščal krvavo sled,« opiše. V petek zjutraj gre na pot. Pred odhodom v Sarajevo še enkrat opravi tečaj prve pomoči. Ivo načrtuje vrnitev do koncerta newyorških raperjev Public Enemy. V Križankah naj bi nastopili 18. junija. Morda sem, ko sva šla vsak na svoj konec, rekel, da se vidiva v Križankah. Morda kaj bolj nesmiselnega.

Z ameriško fotografinjo Jano Schneider se z avtomobilom čez srbsko cestno zaporo pri Kiseljaku pripeljeta do Sarajeva. Jana Schneider je bila med slovensko vojno na Šentilju, Ljubljano si izbere za novo bazo. Ivo prek sarajevskih radioamaterjev pošlje reportažo Kaj je ostalo od Sarajeva. Diktira. Pove, kaj mu je povedal Alija Izetbegović. Diktira, da se mu tekst sesuva. Začne silovito: »Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada.« Velenjska radioamaterja Mladen in Zvone prestrežeta Ivotovo poročilo, ga posnameta na kaseto in posnetek prek telefona posredujeta uredništvu Mladine. Slabo se sliši. »Ponavljam. Citat. Dvopičje. Narekovaj. Ta vojna bo trajala še dolgo. Pika. Narekovaj […]«

Z Jano Schneider kreneta proti obleganemu sarajevskemu predmestju Dobrinja, ki je bilo zgrajeno za sarajevske olimpijske igre. Leži zraven letališča. Ivotovo poročilo iz Sarajeva je v Mladini natisnjeno 16. junija. V torek popoldan, 16. junija 1992, pokliče v Ljubljano v uredništvo Mladine Udo Schreiber, dunajski agent fotografinje Jane Schneider. Reče mi: »Raje sedi na stol.« Sedem. Pove, da sta bila Ivo in Jana v Sarajevu hudo ranjena. Uredništvo, ki je ob torkih navadno prazno, se napolni. Kličemo na vse konce. Telefonske zveze med Slovenijo in Sarajevom ne delujejo. Kličemo znance v tujini, prijatelje prijateljev, radioamaterje. V zbiranje informacij se vključi Marija Adanja, slovenska diplomatka, delujoča v Bruslju. Kličemo Unprofor. Kličemo oficirja za zvezo z Unproforjem, ki deluje na Brdu pri Kranju. Kličemo v Beograd. Kličemo na Dunaj. Pomagata radioamaterja Zvone in Mladen, ki vzpostavita stik s Sarajevom. Sestavljamo, kaj se je zgodilo. Ivota in Jano Schneider je zadela granata, izstreljena iz tanka. Domačini so ju hudo ranjena želeli z avtomobilom prepeljati do sarajevske bolnišnice. Srbska vojska tega ni dovolila. Vojska je zasegla avto in po stranskih poteh ranjenca odpeljala na Pale. V sredo, 17. junija, prihajajo iz Sarajeva nasprotujoče si informacije. Da je Ivo hudo ranjen, a živ. Da je Ivo mrtev.

Osemnajstega junija Slovenska tiskovna agencija objavi sporočilo, da je sarajevski sektor Unproforja v sredo zvečer ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije poslal sporočilo, v katerem piše, da je Ivo umrl za posledicami ran med prevozom v bolnišnico. Unproforjevo sporočilo se sklicuje na zdravnika Babića iz bolnišnice na Palah, »ki je obenem tudi zaprosil ustrezne organe, naj čim prej pridejo po truplo umrlega novinarja. Ameriško novinarko Jano Schneider, ki je bila ranjena hkrati z Ivom, so včeraj popoldne pripeljali iz bolnišnice Blažuj na sedež Unproforja v Sarajevu. Po mnenju Unproforjevega zdravnika je njeno zdravje zadovoljivo,« še piše v Unproforjevem sporočilu. Šestnajstega junija so Ivota po stranskih cestah z Dobrinje osem ur prevažali na Pale. Ob prihodu na Pale je bil mrtev. V osmih urah ni bil deležen zdravniške pomoči. Public Enemy 18. junija odpove koncert v Križankah, češ da je Ljubljana zaradi bližine vojne za skupino prenevarna.

Mladina 23. junija natisne posebno številko, v celoti posvečeno spominu na Ivota.

Ervin Hladnik Milharčič zapiše:

»[…] tisto, da ima rad mesta in mu je žal, če jih rušijo, je bila prijazna laž, za dober začetek poročila iz Sarajeva. Rad je imel ljudi. Njegove zgodbe so zgodbe o ljudeh, s katerimi je govoril v Osijeku, Vukovarju, Dubrovniku. Ivo ni bil niti nespameten niti pretirano pogumen. Bil je najboljši novinar, kar sem jih kdaj srečal. In srečal sem veliko dobrih. Ubili so ga v Sarajevu in nekje v žepu je imel beležnico. Da bi kaj zapisal. Zato je bil tam.«

Slavoj Žižek zapiše: »Prva asociacija, ki mi pade na pamet ob Ivu, je njegova nedolžnost. Na njem je bilo nekaj vseskozi adolescentskega, ’nezrelo’ naivnega, brez dvoumja, brez skritih računov. Je eden redkih, za katerega lahko rečem, da preprosto ni znal biti zares hudoben.« Ko opisuje Ivota, uporabi metaforo boromejskega vozla: »Trije krogi so med sabo prepleteni tako, da se dva držita skupaj prek tretjega – čim odvzamemo en krog, se zgubi vez med preostalima dvema. Ta povezanost je tisto, česar zdaj oblikujoči se slovenski kulturno-politični establišment nikoli ne bo mogel požreti: ni Ivovega vojnega dopisništva brez kulture stripa, ni stripa brez teorije.« In še: »Zato je treba – da se spomin nanj ne popači, da si ga ne bodo s krokodiljimi solzami prisvojili tisti, s katerimi ni nikoli imel nič skupnega – zdaj in tukaj reči: ste prebrali pred nekaj meseci v Mladini hardcore-strip verzijo magistrala Prešernovega Sonetnega venca? To je bil Ivo, in kdor tega ne more požreti, naj bo zdaj toliko dostojen, da molči!« Žižek zapiše še: »Raymond Chandler, prvo ime detektivske književnosti, je v svojem eseju

Preprosta umetnost umora orisal idealni lik detektiva; vsak, ki je poznal Iva, bo v naslednjem odlomku iz Chandlerjevega eseja prepoznal njegov opis: ’Po teh zahrbtnih ulicah mora stopati mož, ki sam ni zahrbten, ki si ni umazal rok in ki tudi strahu ne pozna. Biti mora – če se lahko izrazim nekoliko oguljeno – poštenjak, nagonsko in neizbežno, ne da bi o tem premišljeval in še zlasti ne da bi o tem govoril. Preseneča vas, s čim vse se ukvarja, a v njegovi vsestranosti ni nič zlaganega, saj je vsestranost sveta, v katerem živi. Če bi bilo zadosti njemu podobnih, bi bilo na svetu zelo varno živeti, pa hkrati le ne bi bilo preveč dolgčas, tako da bi še bilo vredno živeti.’«

Jože Vogrinc o Ivotu zapiše:

»Uredniki Studia Humanitatis delimo prevajalce teorije na tiste, ki poznajo snov prevoda, ne znajo pa slovensko, zato je njihovo pravilno izrazje treba za njimi prestaviti v slovenske stavke, in one druge, ki znajo slovensko, pa ne vedo, kaj prevajajo, zato je njihovo slovenščino treba post festum popravljati, da bo razumljiva strokovnjakom. Če kdo obvlada oboje, ga skrivaj obožujemo.«

Ivotov pogreb je 26. junija 1992. Na Žalah je tišina. Na pokopališču nad Spodnjo Kungoto je tišina. Predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan 20. julija podpiše ukaz o podelitvi odlikovanja častni znak svobode: »Za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije se podeli častni znak svobode Republike Slovenije posmrtno: Ivu Štandekerju.« Novembra 1992 Tone Stojko objavi fotografsko monografijo Slovenska pomlad in jo posveti Ivotu. Dušan Kastelic leta 1996 konča strip Afera JBTZ in ga natisne v zvezku. Ivotu nameni epizodno vlogo. Tomaž Lavrič leta 1997 objavi Bosanske basni. Ivota izriše v epizodi Muha. Zoran Smiljanić Ivota nariše kot Tintina. Slovenski veleposlanik v Sarajevu Drago Mirošič leta 1997 na dan Ivotove smrti na mestu, kjer je bil Ivo hudo ranjen, postavi spominsko ploščo, na kateri je zapisan stavek iz njegove zadnje reportaže: »Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada.«

Ivotov Boj pri Štrihovcu, ki ga Tamara Soban prevede kot Summer Battle, izide v antologiji slovenske esejistike, proze in poezije The imagination of Terra incognita: Slovenian writing 1945–1995, ki jo uredi Aleš Debeljak. Leta 1999 izide še v Afterwards: Slovenian writing 1945–1995, ki jo uredi Andrew Zawacki. Zvonko Čoh in Milan Erič leta 1998 končata animirani film Socializacija bika. Naslov spremenita v Socializacija bika?. Umetnina, za katero je Ivo prispeval del scenarija in pomagal pri risanju, traja uro in 18 minut. Leta 1999 Čoh in Erič za Bika dobita nagrado Prešernovega sklada.

Ko Edvard Žitnik leta 2007 v Sarajevu snema dokumentarec o Ivotu Čas nevarnega življenja: portret Iva Štandekerja, sreča ljudi, ki so bili priče njegovih zadnjih trenutkov. Domačin z Dobrinje mu da uro, ki jo je tedaj nosil Ivo, in ga prosi, naj jo izroči svojcem. Leta 2008 je Ivotovo ime vpisano na steno Newseuma, muzeja, posvečenega zgodovini medijev in svobodi tiska. Na steni je več kot 1500 imen novinarjev, ki so umrli med opravljanjem poklica. V nepregledni množici fotografij je sredi druge vrste od spodaj tudi fotografija novinarja z očali s skuštranimi črnimi lasmi, ki jo je naredil leta 2005 umrli Diego A. Gomez. Na spletni strani piše, da je Ivo umrl, ko je skušal pomagati ranjeni kolegici.

Ob 20. obletnici njegove smrti v Mladini izide prijazno pismo Tomaža Lavriča Dragi Ivo, ki nesmrtnega urednika obvešča, kako je na Zemlji, v Sloveniji, na Mladini ter kako so in kaj delajo Mladinini risarji, s katerimi je sodeloval. Tako Ivota pozdravljajo Tomaž Lavrič, Zoran Smiljanić, Dušan Kastelic, Miran Erič, Zvonko Čoh, Iztok Sitar, Gorazd Vahen, Grega Mastnak in Romeo Štrakl. Leta 2017 dobi Tomaž Lavrič nagrado Prešernovega sklada za svoj stripovski opus. Občina Pesnica leta 2018 izdela granitno spominsko ploščo in jo predstavi na spominski slovesnosti. Leta 2019 spominsko ploščo pritrdijo na fasado pesniškega kulturnega doma. Dušan Kastelic dobi nagrado Prešernovega sklada leta 2019. Aprila 2019 sarajevski mestni svet Ivotu postumno podeli plaketo mesta. Častni meščan tedaj postane glas skupine Iron Maiden Bruce Dickenson. Ivo je imel raje Metallico in Motörhead. Štefančičev Filmski almanah – kot vsakič od leta 1992 – izide tudi leta 2021. Jubilejni trideseti. V kolofonu, kot vsa prejšnja leta, piše: »Ustanovitelj Filmskega almanaha: Ivo Štandeker.«

Projekcija: leta 2022, 30 let po Ivotovi smrti, se nekomu v Društvu novinarjev Slovenije v glavi prižge žarnica. Poslej se nagrada za mlade novinarje imenuje Štandekerjeva nagrada.

Zapis je bil objavljen v knjigi Osebnosti slovenskega novinarstva (Ljubljana: Založba ZRC, 2021), ki jo je uredila Mateja Ratej. Ali Žerdin, nekoč novinar Mladine, je danes urednik Sobotne priloge časnika Delo.