Samoodločba narodov brez države

Zaradi procesa katalonske suverenosti se je med levico pojavila razprava o nacionalnem vprašanju in demokratični reviziji meja. Ta razprava mora upoštevati spoštovanje nacionalnih in kulturnih pravic narodov, večjo krepitev vloge državljanov, načelo subsidiarnosti in obsodbo imperialističnega nacionalizma.

Borbe nacionalnega značaja ( jezik, kultura, samouprava, samoodločba ...) je levica prevzela, ko je šlo za jasne primere zatiranja ali kolonializma v tujini. Ko pa pride do konflikta v Evropi, se pojavijo dvomi. Pred samim obstojem teh primerov zatiranja ali preganjanja si zatiskajo oči, da bi se izognili razpravi, ki bi verjetno pripeljala do sklepa, da imajo tudi ti manjšinski evropski narodi pravico do samouprave in samoodločbe. V primeru Katalonije je kolonialistični odnos španske države povsem očiten (zakonodaja, gospodarstvo, jezik ...) do te mere, da zavrača priznanje Katalonije kot naroda.

Na splošno pravice evropskega državljanstva nikoli niso vključevale pravice do sodelovanja pri spreminjanju meja, ki so jih večinoma določali vojaški spopadi ali pakti med oligarhijami. Uveljavljanje te pravice mora omogočiti krepitev moči državljanov v smeri Evrope narodov namesto Evrope držav in trgov.

Kar zadeva načelo subsidiarnosti, so se majhne in srednje velike države zaradi bližine organov odločanja prizadetim pogosto izkazale za vodilne v smislu dinamike ter družbenega in političnega razvoja. Oligarhije si prizadevajo za nasprotni model s politično močjo, ki je oddaljena od naravnih organizacijskih enot, saj vedo, da se v zelo velikih državah družbena gibanja od spodaj navzgor težko slišijo. Katalonija bi lahko bila dober primer takšnega dinamičnega elementa.

Pogosto se pojavljajo deduktivni pomisleki, kot so pristranska razlaga internacionalizma, splošna demonizacija nacionalizma ali domnevni antagonizem med nacionalnimi in socialnimi zahtevami. Nasprotno pa progresivni internacionalizem razglaša bratstvo preko meja. Poleg tega mora levica razlikovati med imperialističnimi nacionalizmi, proti katerim se je treba boriti, in emancipatornimi nacionalizmi, kot je katalonski nacionalizem, ki ga mora levica podpirati.

Nazadnje, nacionalne in socialne pravice so združljive in se celo dopolnjujejo, saj sta popolna samouprava in popolno razpolaganje z lastnimi sredstvi potrebna za doseganje zadovoljivih družbenoekonomskih izboljšav. Dejansko lahko trenutno rečemo, da je v Kataloniji independentizem večinoma levičarski, levica pa je večinoma naklonjena neodvisnosti.

— Josep Ferrer (Levi sporazum za Republiko Katalonijo), Guillem Fuster (Svobodni ljudje), Teresa Garcia (Levo gibanje), Antoni Morral (Skupaj za Katalonijo), Joan Josep Nuet (suverenisti), Alba Vergés (Republikanska levica Katalonije)