Knjiga / Stephen J. Pyne: Ogenj

+ + + + +

Akademska študija ognja.

Čeravno velja za uničevalca, ga avtor predstavi skozi historične perspektive kemije, pirotehnologije in biotehnologije. Tu so kajpak veliki požari: ko so pogoreli Neronov Rim, Moskva med Napoleonovim pohodom in London 17. stoletja. Največji je sicer gorel nepretrgano skoraj pol leta v Kanadi – leta 1950 – in požgal 1,4 milijona hektarjev gozdov. Njegov tekmec se je širil po borovih gozdovih Sibirije leta 1915 in proizvedel dimni oblak v velikosti Zahodne Evrope. Torej največji apokaliptični jezdec na svetu?

A prof. Pyne, ki je bil v mladosti gasilec, ga občuduje. Ne govori le o njegovi pravici, da požiga, pač pa navede tudi ekološke naloge ognja: požgana prerija ali gozd namreč poživita življenje. Sprašuje se o ceni, če ni požarov. In postavi alternacijo pravih in napačnih. Slednji so pustošili po evropski Rusiji na začetku našega tisočletja in podobe zadimljene Moskve so polnile televizijske vesti. V času socializma so izsuševali prostranstva šote, da bi jo uporabljali kot kurivo v elektrarnah; rešitev je bila naravna – ponovno poplavljenje teritorija. Stari so znali z ognjem, ne le v umetnosti nadzorovanega požiga, ki je opravil s poljskimi insekti in povečal bodočo letino, ampak tudi v kulturi, ko so imele grške antične državice poleg javnega vodnjaka še javno ognjišče. V 19. stoletju so na temo ognja ustvarili poseben žanr slikarji; eden največjih je bil Rus Uralski. Sodobne požare v Sredozemlju prof. Pyne pojasni: ogenj, ki je v teh pokrajinah več tisočletij le tlel, je zdaj vzplamtel; ljudje se s podeželja selijo v mesta, opuščajo vrtove, paše, izumirajo mali načrtovani požari … In finalni paradoks: danes je premalo naravnih požarov, v avstralski Viktoriji se trudijo, da bi letno požgali 5 odstotkov parkov, a pridejo le do poldrugega.

Ogenj kot orodje, enkrat ognjeno bitje, drugič ukročeno, je iz sovražnika postal služabnik, nekoč čaščen, danes v komorah neviden, na splošno pa v treh oblikah: naravni, antropogeni in industrijski.