Kultura / Večplastnost obravnave človeškega telesa v umetnosti

V Galeriji Loža Koper bo od 30. junija do 11. septembra na ogled skupinska fotografska razstava Telo kot način gledanja, ki je nastala v sodelovanju z Galerijo Fotografija iz Ljubljane. Na ogled bodo dela Uroša Abrama, Tilyen Mucik, Blaža Rojsa, Tanje Lažetić, Andreja Lamuta, Vanje Bućan in Borisa Gaberščika. Kuratorica razstave: Hana Čeferin (Galerija Fotografija), sokuratorica: Tatjana Sirk (Obalne galerije Piran).

"Izbor avtorjev in avtoric, ki jih zastopa Galerija Fotografija, poskuša s fotografskimi deli umetnikov/-ic, ki se razlikujejo po starosti, spolu, časovni umestitvi in interesih, prikazati večplastnost obravnave človeškega telesa v umetnosti. Skupni imenovalec razstavljenih del je njihov nagib k radovednosti, ustvarjalnosti in raznolikosti, obenem pa v vseh primerih raziskovanje odnosa med ustvarjalcem/-ko in subjektom," je zapisala kustosinja Hana Čeferin.

V fotografijah Uroša Abrama telo zavzema osrednje mesto, saj je obenem subjekt njegovih del ter sredstvo, s katerim jih ustvari. V svojem delu uporablja camero oralis, camero obscuro, ki jo ustvari z lastno ustno votlino (lastnim telesom) za fotografiranje zabrisanih obrazov in silhuet, ki jih prenese na platno. Vanja Bućan nas s fotografijami naravnega sveta igrivo opominja, da so naše predstave o tem, kaj je "naravno", pogosto arbitrarne. Človeška prisotnost je v njenih delih nakazana le z izoliranimi deli teles, ki v fiktivnih, kolažiranih okoljih prikazujejo kompleksen odnos med človekom in naravo.

Boris Gaberščik na videz neuporabne, naključne in najdene predmete z mojstrsko uporabo svetlobe in kompozicije spreminja v domiselne, pogosto humorne postavitve. Z uporabo enega samega vira svetlobe in velikoformatno kamero Gaberščik išče telesa, kjer jih ni, ter nas vabi, da ponovno premislimo o tem, kako sami beremo fotografske podobe. Andrej Lamut si telo zamišlja kot figuro iz sanj, s katero ustvarja podobe brezobraznih teles, ki se potapljajo v temo ali se na fotografijah gibljejo kot komaj vidne sence. 

Tanja Lažetić v svoje večmedijske projekte vključuje upodobitve lastnega telesa. V projektu z naslovom Kurba se navezuje na starejše delo Sanje Iveković Tragedija Jedne Venere (1975), v katerem je Iveković sopostavila fotografije iz svojega življenja s podobnimi fotografijami Marilyn Monroe. Lažetić je delo leta 2010 ponatisnila z lastno podobo na naslovnici, čez katero je umestila besedo kurba. S svojim posegom odpira vprašanja slave, meje med zasebnim in javnim ter prikazovanja ženskega telesa. Tilyen Mucik raziskuje združevanje fotografske podobe z naravnimi procesi, kar izvira iz njenega globokega zanimanja za botaniko. Ljubezen do rastlin je vidna v njeni seriji antotipij, analogne fotografske tehnike, pri kateri so emulziji dodana naravna barvila iz rastlin in cvetja, ter podob, ustvarjenih na rastlinskih listih s klorofilnim procesom. Gola telesa na teh fotografijah postopoma bledijo z daljšo izpostavitvijo svetlobi, s čimer avtorica opozarja na minljivo naravo vseh živih bitij.

V svojih erotičnih polaroidih aktov Janez Pukšič ustvarja nežne, zabrisane ženske portrete, v katerih čutnost telesa, upodobljenega na fotografijah, prenaša v samo tehniko del. Z uporabo tehnike transferja iz svojih polaroidov ustvarja delikatne, erotične akte. Blaž Rojs svoje fotografije uporablja kot podlago za intervencije. V večmedijskih delih združuje tehnike kolaža, slikarstva, fotografije, kiparstva in grafičnega oblikovanja, ki jih združuje s polaroidi golih ženskih teles. Rojs z dodajanjem in odvzemanjem primarni podobi ustvarja edinstvene osebne zgodbe, intimne zaradi motiva in tudi zaradi vnosa osebnih elementov, kot so le njemu razumljive izmišljene pismenke.