Adam Grant: Premisli še enkrat 

Ameriški profesor psihologije o temi: Zakaj je dobro vedeti, česa ne vemo?

Običajno se ljudje postavljajo, kaj vse vedo, avtor pa kot najboljšo lastnost izpostavi prav dvom, odprtost, da spremenimo poprejšnja prepričanja. Nič novega, Sokrat je pred poltretjim tisočletjem izzival z Vem, da nič ne vem. Kjer pa se ni bahal z lastno nevednostjo, ampak je zastavil pot miselni radovednosti, ki se je pripravljena spraševati o vseh svojih mnenjih. A Grant med bralci ne meri na filozofe in na začetku prinese nekaj odličnih primerov, ki ponazorijo, zakaj je bilo prelomno za uspeh to, da je posameznik v nekem hipu ustavil svoje delovanje, na novo premislil svoje početje in se zadeve lotil popolnoma drugače. Situacije torej, s katerimi se lahko slehernik identificira in prek njih pomisli, kje vse je bil sam ujet v stereotipne poglede. Avtor je, da bi knjigo še izboljšal, uporabil svoje izkušnje svetovalca Billu Gatesu, vladnim službam in drugim velikim korporacijam. Toda prav ta več mu odtuji bralca. Topike, kako prepričati necepilce o koristih cepljenja ali kako v multinacionalki ustvariti vzdušje, ki bo zaposlene spodbujalo k prostemu izražanju poslovnih sugestij, so kajpak podučne, a z njimi v zasebnem življenju nimaš kaj početi.

Ko torej pisec v sklepnem poglavju zapiše, da se s prebrano knjigo ne konča razmišljanje o fenomenu ponovnega premisleka, ga je vzeti radikalno: zadošča, da za izhodišče vzameš refleksivno držo in se tako izprašuješ, česa o dani zadevi ne veš, si posebej odprt za besede teh, ki ti oponirajo, in svoje vedenje gradiš od tod naprej. Potem ti niti ni treba prebrati Grantove uspešnice.