Angel Olsen: Big Time

+ + + +

Obstajajo albumi, ki jih recenzenti kujemo v zvezde zaradi svežine in inovativnosti, in albumi, ki jih cenimo zaradi utemeljenosti na dediščini nekega žanra in spretnega »citiranja« predhodnikov ter izogibanja pastišu. Šesta plošča ene bolj znanih ameriških kantavtoric zadnjega desetletja nedvomno spada v drugo skupino.

Je značilen primer novodobnega amerikanizma, vendar ne v slabšalnem pomenu. Podobno kot nedavni albumi priljubljenih ameriških pevk, kot sta Taylor Swift in Lana Del Rey, se zanaša na neki prepoznavno ameriški zvok, izhajajoč iz tradicije countryja in nasploh bogate ljudske glasbene dediščine ameriškega juga in Apalaškega gorovja. Lahko bi ga uvrstili v milje amerikane kot nekega estetskega, simboličnega in vrednostnega okvira, toda na njem ni nič eksplicitno domoljubnega. V primerjavi z omenjenima sopotnicama, pri katerih slutimo neko čudno nostalgijo po veliki belski ameriški zgodovini, socializiranju v country klubih in pobegih v odmaknjene idilične koče sredi ameriške divjine, gre pri Angel Olsen za veliko bolj osebnoizpovedno plato, na kateri avtorica reflektira svoje tranzitorno obdobje, nedavno razkritje istospolne usmerjenosti in nepričakovano zaporedno izgubo staršev.

V zadnjih 12 letih se je ameriška glasbenica preizkusila v številnih žanrih, od klasičnega folka do sanjavega popa in mainstreamovskega indie rocka, toda zdi se, da je Big Time ena njenih najbolj »zimzelenih« izdaj doslej. Album odločilno zaznamuje njegov nostalgični zvok. Asociacije na slavno ameriško preteklost v nas spodbudijo predvsem zvoki kitare lap steel oziroma pedal steel – nekakšnega ustreznika slovenskih citer. Toda na njem ni kakih jasnih liričnih referenc na ideje ameriškosti. Seveda ni mogoče preslišati vzporednic s klasiki tega prepoznavno ameriškega country/folk rock zvoka s konca šestdesetih in iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja (Crosby, Stills, Nash & Young, Fairport Convention, country ikoni Lynn in Liz Anderson). Ne moremo niti brez omembe tako imenovane scene Laurel Canyona, gričevnate pokrajine na pragu Hollywooda, kjer so se v tem obdobju profilirali številni najpomembnejši predstavniki novega ameriškega rocka, med njimi tudi Joni Mitchell, Frank Zappa in The Doors.

Težišče albuma je avtoričin ekspresivni vokal, ki ga zaznamuje čustvena globina, primerljiva s tistimi najotožnejšimi izpovedmi iz pesmarice apalaškega folka. Že mogoče, da Big Time ni nič več kot razmeroma konservativna zbirka novogeneracijskega alt countryja, utelešenega v introspektivnih baladah in ubranih aranžmajih klavirja, godal in pevkinega glasu. Na njem ni nič objektivno presežnega, nič pretirano drugačnega, a prav ta domačnost v novi preobleki ga dela privlačnega. Za fene skupin Big Thief, She & Him in nasploh country ter folk dediščine.