Kaj v Rusiji pomeni številka 35?

OVD-Info, najpomembnejši neodvisni ruski medijski projekt za varstvo človekovih pravic, ki med drugim spremlja tudi politično preganjanje, je pred kratkim sporočil pomemben podatek: od 24. februarja letos naj bi bili zaradi protivojnih stališč priprli kar 16.309 Rusov. Niti formulacija niti metodologija organizacije OVD-Info nista povsem jasni – kaj točno naj bi pomenilo protivojno stališče? Kateri izrazi natanko so uporabljeni v posameznih policijskih zapisnikih? Vitalij Cicurov iz Smolenska skoraj vsak dan javno protestira proti vojni in policija ga je priprla sedemkrat (nekajkrat pa so ga someščani tudi pretepli) – ali pri njem aretacije zaradi protestov štejejo sedemkrat ali le enkrat? No, kdor pozna ruske politične razmere, ne bi dvomil o resničnosti podatkov OVD-Infa, saj je ta nevladna organizacija znana po skrbnem spremljanju vseh politično motiviranih nepravilnih policijskih postopkov. Povedano z drugimi besedami, točen podatek je morda res drugačen, a ne bistveno. Priprtih je bilo približno 0,014 odstotka odraslih Rusov. Da, število se zdi strah zbujajoče majhno.

Toda ali to dejansko pomeni, da 99,986 odstotka odraslih Rusov podpira vojno Rusije z Ukrajino? Ne, dejanski delež nasprotnikov vojne je večji. Številni Rusi se ne strinjajo z njo ali vsaj dvomijo o pravilnosti ravnanja oblasti, vendar niso dejavni protestniki.

Kako lahko to trdim? Imam svojo metodo.

Se spomnite prvega filma Možje v črnem? Mladi agent Jay ne more verjeti, da lahko kdo namige išče v tabloidih. Veliko bolj izkušeni Kay mu odvrne, da jih ne išče, temveč najde. Pojasni še, da so takšni časopisi najboljši preiskovalni mediji na planetu. No, več ur na dan prebiram medije, ne ravno tabloidov, temveč tiste, ki jih politični analitiki navadno prezrejo: to so lokalni ruski mediji.

Številni Rusi se ne strinjajo z vojno ali vsaj dvomijo o pravilnem ravnanju oblasti, vendar niso dejavni protestniki.

Tega ne počnem le kot eden od strokovnjakov, ki sodelujejo pri podeljevanju edine neodvisne nagrade za novinarstvo v ruskem jeziku, imenovane redkollegija, temveč ker hočem bolje razumeti pravo Rusijo zunaj moskovskega balončka, Rusijo, v kateri sem se rodil in odraščal. Lokalni mediji (in če imam srečo, še komentarji bralcev) so nepogrešljiv kazalec duha časa, če ne ravno vir informacij. Tega ni mogoče razbrati iz raziskav javnega mnenja, saj tem ni mogoče zaupati – pa ne zato, ker bi bile vse pod nadzorom Kremlja, nekaj je vendarle tudi neodvisnih. Težava tiči v sodelujočih, kajti dandanašnji Rusi raje prikrivajo svoje dejansko mnenje. Enako se dogaja z družabnimi omrežji. V medijih pod državnim nadzorom, kot sta VK in Odnoklasniki, ni mogoče varno izraziti nasprotovanja vojni, Twitter je v Rusiji blokiran, Instagram in Facebook pa prepovedana. Iskreno povedano sem v primerjavi s povprečnim ruskim bralcem v privilegiranem položaju, saj pri konzumiranju medijev nisem omejen.

Od 24. februarja je ruska državna služba za nadzor nad komunikacijami, informacijsko tehnologijo in množičnimi mediji, navadno poimenovana Roskomnadzor, blokirala več kot 82 tisoč spletnih virov, večinoma neodvisnih medijskih spletišč, od katerih jih je bilo nekaj prisiljenih v zaprtje ali začasno prekinitev dela. Število Rusov, ki uporabljajo različne možnosti virtualnega zasebnega omrežja VPN, nenehno narašča. Več virov, tudi nekaj uradnih ruskih, ocenjuje, da so si do tri desetine Rusov namestile VPN za dostop do medijev in družabnih omrežij (torej Rusi še vedno uporabljajo prepovedani Facebook). Ni treba poudarjati, da si oblasti na vso moč prizadevajo blokirati te storitve, in včasih neodvisni mediji vzpostavijo lastno omrežje VPN, na primer pred kratkim Bumaga, ki deluje v Sankt Peterburgu. Od začetka vojaških spopadov so Bumago in sorodna spletišča blokirali 11-krat in zdaj bralcem ponuja uporabo lastnega virtualnega zasebnega omrežja, pri tem pa si pomaga s strežniki v Estoniji.

Ne berem le neodvisnih publikacij. Pustimo ob strani samo razlago neodvisnosti množičnih medijev v sodobni Rusiji, saj je to obsežna in zapletena tema. Provladni in vladi privrženi lokalni mediji pozornemu bralcu po svoje veliko izdajo, tudi če skušajo pisati le o vsakdanjem življenju meščanov. Tako na primer objavljajo podatke o pogrebih »naših junakov«, ubitih v bojih v Ukrajini, in spletni komentatorji teh zgodb izrazijo celotno paleto mnenj o vojni, od navdušene podpore do gnusa. Pred nekaj tedni so na 161. ru iz Rostova na Donu objavili poročilo o posledicah napada ukrajinskih bojnih zračnih plovil brez posadke na naftno rafinerijo v Novošahtinsku. Nedvomno je 161.ru privržen vladi, vendar je poročevalec bralcem kar posrečeno predstavil pester odziv meščanov. Ti se sicer ne bi udeležili protivojnih demonstracij, kljub temu pa so brez zadržkov izrazili pomisleke in splošno nezadovoljstvo z gospodarskimi razmerami v svojem okolju. So ti ljudje navdušeni nad vojno? Nekateri od njih imajo resda na hiši ali avtu črko Z, ki je postala uradni simbol podpore vojni, in nekateri so pretirano previdni pri izražanju iskrenega mnenja. Rusi si glede tega včasih pomagajo s precej zapletenim ezopskim jezikom. Nedavna novost je grafit 35, ki je priljubljen v več regijah: pomeni število črk v vsaki od ruskih besed v geslu Ne vojni (Нет войне).

Seveda so tu še neodvisni mediji, ki si v protivojnih stališčih in v kritičnem poročanju upajo dlje. Kljub splošnemu omejevanju medijev in drakonski cenzurni zakonodaji, ki se vsak dan spreminja, v nekaterih ruskih regijah številni mediji še vedno delujejo. Med tistimi, ki bralcem vztrajno zagotavljajo kakovostne članke in novice, so 7 x 7, Horizontal Russia, ki je bil ustanovljen v Siktivkarju in piše o severnem in osrednjem delu države pa o območju ob Volgi, Tayga.Info iz mojega domačega mesta Novosibirska, in Ljudi Bajkala s sedežem v Irkutsku, če jih naštejem le nekaj. Slednji je znan po daljših reportažah iz Burjatije, avtonomne republike, iz katere prihaja nadpovprečno veliko najemniških vojakov, ki se borijo in umirajo v Ukrajini. Ne, ne gre za posebna domoljubna čustva krajevnega prebivalstva, temveč za posledice ruske kolonialne politike v vzhodni Sibiriji. Burjatija je tako revna in nerazvita, da je pogodba z vojsko za številne mlade s tega območja edina možnost, da poskrbijo za družino. Do konca junija so v bojih umrli 204 vojaki iz Burjatije, s čimer se je ta republika po tem morbidnem kazalniku uvrstila na drugo mesto (na prvem mestu po številu ubitih v Ukrajini je Dagestan, še eno revno območje s kolonialno preteklostjo). Tako se je smrtnost med mladimi do 30. leta v treh mesecih povečala za štirikrat. Kako se prebivalci Burjatije odzivajo na krste, ki prihajajo iz Ukrajine? Zelo različno. Številni so ponosni, nekateri protestirajo, tako kot Sergej Levicki, umetniški direktor Gledališča Nikolaja Bestuževa v mestu Ulan-Ude, prestolnici republike. Odpustili so ga iz gledališča in s tamkajšnje univerze in ga kaznovali zaradi protivojnih objav na kanalu Telegram. Med zaslišanjem pred sodiščem je povedal: »Pred sodiščem sem se znašel preprosto zato, ker sem izrazil svoje mnenje. Tako kot vsi državljani imam pravico, pravico, zagotovljeno z zakoni naše države, da mirno izrazim svoje mnenje. To sem tudi naredil. Moj edini ’zločin’ je verjetno, da skušam biti svoboden človek v državi, ki danes, žal, ni svobodna.«

Ne vem, ali so pri OVD-Infu upoštevali tudi njegov primer. Kakorkoli že, kljub podobi, ki jo vneto osvetljujejo provladni mediji, ruska družba ni tako enotna. Da, obstaja zvesta oziroma bolje rečeno pokorna večina. Na tisoče Rusov je odšlo in še vedno odhaja iz države in po vsej Rusiji je slišati odpadniške glasove. A zagrenjeno moramo priznati, da jih je premalo in so prešibki, da bi ustavili vojno v Ukrajini.