Drugačen pogled na polet predsednice parlamenta

Opazil sem, da tudi nekateri njeni volivci menijo, da je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič na državni proslavi naredila napako, da se ji je pripetil začetniški spodrsljaj in/ali da se je vedla v nasprotju s funkcijo, ki jo opravlja. Nič od tega ne drži. Gre za predsednico organa, ki ga sestavljajo poslanke in poslanci kot predstavniki državljank in državljanov Slovenije. Zato je povsem naravno, da prva med parlamentarci pokaže, kako dragocena se ji zdi podpora, ki so ji jo z gromkim aplavzom izrazili na proslavi. Razširila je roke in se z nasmehom zahvalila za pozornost. Eno roko je iztegnila proti državi, drugo je ponudila volivcem. Tako je na simbolen način povezala svoje volivke in volivce s praporščaki in zastavami, ki so eden od simbolov slovenske državnosti. Torej ni res, da bi pokazala hrbet državi. Ali naj bi pokazala hrbet raje ljudstvu?

Državne proslave so v zgodovini organizirali moški za moške. Zato ni odveč, če prva predsednica državnega zbora stori kaj, kar je zunaj okostenelega državnega protokola. Ni namreč pomembno samo, koliko je v državnem zboru in njegovem vodstvu poslank, temveč tudi, kaj novega prinašajo v način in vsebino parlamentarnega delovanja. Po mojih izkušnjah so bolj kot moški zavezane prihodnosti in manj obremenjene s preteklimi konflikti.

Bolj pomembno od omenjene simpatične geste je s tega vidika tisto opozorilo, ki ga je namenila dr. Robertu Golobu ob izvolitvi vlade v državnem zboru. „Obljubljam, gospod Golob, da se bom prva oglasila, če boste poslali policijo nad protestnike z vodnim topom, solzivcem, s pendreki ali kakorkoli drugače...“ Si lahko predstavljate, da bi predsednik državnega zbora, če bi zmagala sedanja opozicija, kaj takega „zagrozil“ predsedniku vlade? Jaz si ne morem. Zato si želim, da bi predsednica storila še kakšno tovrstno presenečenje in da ne bi nikoli prenehala izstopati iz sivine mrkih pogledov, značilnih za parlamentarce.