Thor: ljubezen in grom

zadržan +

Mesar bogov.

Novo nadaljevanje Marvelovega Thora, kičasto odbitega džuboksa za vse (od Guns & Roses do ABBA, od Sakaarja do Novega Asgarda), očitno kandidira za oskarja – Jane Foster (Natalie Portman), znanstvenica, Thorova nekdanja muza (zataknilo se jima je nekje med Ultronom in Ragnarokom), dobi namreč redko bolezen. Kot Ali MacGraw v Ljubezenski zgodbi. Ali Debra Winger v Času nežnosti. Kdo ve, ali pa je to le odgovor na gibanje #MeToo. Maščevanje. Tako kot sodba v primeru Johnny Depp v. Amber Heard. Njena terminalna bolezen deluje kot kozmični vic. Gorru, srditemu fakbadiju kaosa, ki ga igra neprepoznavni Christian Bale ( je bil Jared Leto zaseden?), se zmeša, zato se hoče apokaliptično maščevati galaktičnim bogovom (njegov vzdevek je »mesar bogov«), ki jim na pomoč priskoči Thor (Chris Hemsworth), kozmični Viking, nepremagljivi in neuničljivi superjunak, kar izzove tri vprašanja: prvič, zakaj bogovi – med katerimi je tudi prepoznavni Russell Crowe, alias Zeus ( ja, z orgiastičnim, grškim akcentom) – sploh potrebujejo pomoč, drugič, zakaj filmi tako uživajo v boju likov, ki jih je nemogoče ubiti, in tretjič, zakaj film ne navija raje za Gorra?

No, bogovom pomaga tudi Jane, ki celo »čudežno« pridobi moč, svoje kladivo, kar pomeni, da postane tako superjunaška kot Thor. Ja, opolnomoči se, toda izgubi zdravje. Ha! Ženska ne more imeti obojega. Kaznujejo jo – za ta film je prepametna. (kino)