Prihaja Urbanija

Čeprav je Patrik Greblo sredi junija zasedel položaj vršilca dolžnosti direktorja TV Slovenija, so ga očitno skrbno varovali za prihod nekdanjega direktorja vladnega urada za komuniciranje Uroša Urbanije. Ta se je na delovno mesto direktorja televizije prijavil že dvakrat, vendar naj bi bil obakrat oddal nepopolno vlogo. V tretje gre rado, za to pa so ga nagradili tudi programski svetniki Radiotelevizije Slovenija (RTVS), ki so s 17 glasovi podprli njegovo imenovanje. Greblo, ki je položaj direktorja zasedal slab mesec, zadostne podpore svetnikov ni dobil.

Urbanija je svojo vizijo javne radiotelevizije predstavil na treh straneh, Greblo je oddal program na osmih. Na začetku besedila se Urbanija ukvarja s posamezniki, ki mečejo slabo luč na radiotelevizijo – pri čemer je imel v mislih novinarje, ki javno nasprotujejo nadaljevanju lomastenja po javnem servisu. Sprašuje se tudi, ali je na TV Slovenija preveč ali premalo zaposlenih. V ospredju njegovega premisleka o finančni zgradbi televizije sta predvsem podjetnost in komercializacija. Kot je zapisal v zaključku, se trenutek za vodenje TV Slovenija »ne zdi optimalen, saj so zunanje ideje in želje po nadzoru te ustanove tako izjemne, kot jim nismo bili priča zadnjih 30 let. Toda prav to je tisto, zaradi česar se je vredno potruditi. Da se ohrani ta ustanova neodvisna, in to ne glede na zunanje ali notranje pritiske.«

Generalnega direktorja radiotelevizije Andreja Graha Whatmougha so pred imenovanjem Urbanije posvarili v Društvu novinarjev Slovenije. Menili so, da bi šlo pri njegovem imenovanju za navzkrižje interesov, saj bo tako nekdanji vladni piarovec nadrejen tudi informativnemu programu televizije. Očitali so mu nespodobnost, saj je kot vladni uradnik v obliki »analiz« poročanja informativnega programa poskušal vplivati na uredniško in novinarsko avtonomijo RTVS, in nekompetentnost, saj nima zadostnega strokovnega znanja za vodenje vsebin javne televizije.

Na podobne razloge so opozorili tudi novinarski sindikati in aktivi RTVS. Po njihovem mnenju Urbanija »deluje izrazito politično in pristransko«, njegova medijska zgodovina pa »pušča sledi neprofesionalnosti, šikaniranja, konfliktnosti z novinarskimi kolektivi in osebnih maščevanj«. V javnem pismu so opozorili, da je svojo destruktivno sled na radioteleviziji pustil že pred desetimi leti, ko je ob odhodu s položaja odgovornega urednika multimedijskega centra (MMC) v kazenski ovadbi zoper novinarje neutemeljeno trdil, da so se ukvarjali s kriminalno dejavnostjo ter spodbujali sovraštvo, nasilje in nestrpnost. Za odgovornega urednika je bil takrat imenovan na predlog nekdanjega direktorja televizije Jožeta Možine.

Kdo vse je torej kljub temu navijal za imenovanje Urbanije na čelo televizije, kdo vse se je strinjal s podelitvijo mandata še enemu grobarju radiotelevizije? Zanj so na izredni seji programskega sveta RTVS glasovali Peter Gregorčič, Ivan Štuhec, Jožef Jerovšek, Slavko Kmetič, Ivan Kramberger, David Runco, Alojzij Bogataj, Robert Požonec, Vane Gošnik, Žiga Kušar, Leon Oblak, Jurij Pavel Emeršič, Maja Lapornik, Klara Remec, Matevž Tomšič, Dejan Cesar in Janez Juhant. Vzdržani sta bili Jelka Stergel in Anuša Gaši.

Muke zaposlenih na radioteleviziji bi lahko rešila novela zakona o radioteleviziji, ki jo je državni zbor obravnaval na izredni seji ta teden. Namen zakona je predvsem depolitizirati RTVS, vodenje, upravljanje in nadzor bi bili namesto zdajšnjemu programskemu in nadzornemu svetu zavoda prepuščeni enotnemu svetu RTVS. Med njegovimi 17 člani tako ne bi bilo niti enega, ki bi ga imenoval državni zbor. Javni zavod bi po predlogu vodila uprava, ne več generalni direktor.

Ob napovedi referenduma na to temo pa bi se lomastenje po zavodu lahko zavleklo še vse do pozne jeseni. Vendar radiotelevizija, če naj bi ostala javni servis, toliko časa preprosto nima.