Neverjetno, a resnično

zelo za

Časovni jašek.

Da je pomlajevanje lahko komično, groteskno, nevarno in pogubno, vemo – to se zelo dobro vidi pri lepotnih operacijah. Spomnite se le Renée Zellweger, ki jo je pomladitev prelevila v viralni vic. Tak kozmični vic je postal tudi Dorian Gray, protagonist Wildeove Slike Doriana Graya (1890), slavilec večne mladosti, ki si zaželi, da se ne bi nikoli postaral in da bi se postaral le njegov portret. »Izrekel je bil blazno željo, naj bi sam ostal mlad, slika pa naj bi se postarala; naj bi njegova lepota ne zbledela, temveč bi nosil obraz na platnu breme njegovih let in zablod; naj bi črte trpljenja in premišljevanja izgnale naslikano podobo, sam pa bi ohranil nežni cvet in ljubkost mladosti, ki se je je šele pravkar zavedel.« In kot veste, se mu blazna želja izpolni, toda groteskno: ostudno, ogabno, odvratno se namreč postara le njegov portret, na katerega se odtisne vsak njegov »greh«, vsako njegovo umazanijo, vsako njegovo patološko kaprico. Na eni strani sta torej »čisti, vedri, nedolžni obraz« in »neomadeževani sijaj večne mladosti«, na drugi strani pa so »skaženo telo«, »ostudni obraz«, »pešajoči udi« in »gnusoba starosti«.

Quentin Dupieux, francoski ironist, provocateur in farceur (Guma, Narobe svet, Réalité, Semiš jakna, Mandibule), genij nizkoproračunskega absurda, ki je komičnost trivialnih reči prelevil v konceptualni Grand Guignol, je to briljantno dopolnil z Neverjetnim, a resničnim, filmom o grotesknih pasteh in nevarnostih pomlajevanja, paraboli o ljudeh, ki se bojijo »gnusobe starosti«, »ostudnega obraza« in »skaženega telesa«. In ne boste verjeli, tu je – resnično! – tudi neki moški (Benoît Magimel), ki se boji »pešajočega uda«, in to dobesedno. Da bi se čutil mladega, poskočnega, potentnega in vitalnega, si da namreč inštalirati elektronski penis, produkt še netestirane japonske tehnologije. Ne konča se dobro. Slogan »Ko voziš, ne pij« bi se lahko po novem glasil: »Ko voziš, se ne kurči!« A ta alfamoški je šef podjetja, tako da je prepričan, da se ne sme postarati – da mora ostati mladosten, vitalen, potenten, neutruden, storilen, erektilen, konkurenčen. Kaj bi dal, če bi se lahko preselil v časovni stroj!

A natanko to se zgodi Alainu (Alain Chabat), ki dela zanj: z ženo Marie (Léa Drucker) se preselita v tipično »prostorno« predmestno hišo (»Prvič v življenju imava svojo hišo!«), ki ni navidez nič posebnega (še huje, izžareva morilsko povprečnost, vgrajeno praznino, karantensko obsojenost na dolgčas in večno vračanje istega), toda v njenem drobovju je več, kot vidijo oči, »nekaj osupljivega«, kot pravi nepremičninski agent – jašek, ki ti »lahko korenito spremeni življenje«. V kleti odpreš loputo, zlezeš dol, v podklet, a v resnici ne stopiš dol, v podklet, temveč gor, v prvo nadstropje, pri čemer se pomladiš za tri dni, obenem pa se znajdeš dvanajst ur v prihodnosti. Ja, predmestna hiša – banalna, trivialna, dolgočasna – je časovni stroj, ki zakoncema obeta odrešitev. Prihodnost ju ne bo nikoli dohitela, kaj šele prehitela ali povozila. Toda Alain je preveč birokratski, preveč predan svoji službi, preveč priden, urejen in omejen, preveč apatičen do okolice, da bi se hotel pomladiti, zato v časovni stroj pošlje le svojo ženo. Saj veste: imeti hoče »mlajšo«. Njegov seksizem je tako banalen, da bi ga lahko igral Larry David, netaktni protagonist serije Curb Your Enthusiasm, ki ima silne – in hudo komične – težave z razumevanjem družbe, njenih konvencij, njenih pričakovanj, njene morale, njene politične korektnosti, njenih nepisanih pravil, njenega drobnega tiska. Tudi za Alaina, žrtev neoliberalnega statusa quo, ki ga lahko preseže le tako, da ga poosebi, je družba preveč kompleksna – in vsaj tako labirintna kot pomlajevalni časovni stroj. Greš v podklet, pa stopiš v prvo nadstropje? Greš za dvanajst ur v prihodnost, pa se pomladiš za tri dni? Greš dol, a greš gor? Greš naprej, a greš nazaj? Delaš in delaš, a ne profitiraš – le staraš se. Alain si težko pojasni, kaj se dogaja. Težko najde pravo besedo. Neoliberalizem – poziv k avtodestruktivni vitalnosti, tržnem obnašanju, špekulativnem iskanju nepremičninskih priložnosti – ga dela negotovega. Hiša je blago, blago pa je, pravi Marx v Kapitalu, »zamotana reč, polna metafizične zvitosti in teoloških muh«. Neverjetno, a resnično ni le film o nevarnosti pomlajevanja (ki je dejansko nazadovanje, staranje), ampak tudi borgesovsko-kaufmanski film o igrivosti, absurdnosti, kapricioznosti in obešenjaškosti časa, tega ultimativnega komika, do ljudi tako indiferentnega kot zen vesolja. (Kinodvor)