Film / Za vedno skupaj

za

Burleska s fronte.

Neka moški in ženska sta pred davnimi leti, še v globokem socializmu, v kinu Union sklenila, da se bosta pofukala – kar med filmom. V temi. Zlezla sta drug na drugega, toda narazen potem nista mogla več – žensko je zgrabil hud krč. Zlepila sta se. Morali so poklicati rešilca. Odnesli so ju na nosilih. Nekaj takega se zgodi v francoski farsi Za vedno skupaj: dva provincialna politika, ekolevičar (Vincent Macaigne), ki se »pomladi«, da bi izgledal sprejemljiveje, in ekstremni desničar (Jonathan Cohen), ki hlini, da je »sredinski« (na skrajni desnici je, ker je tam »največ blondink na kvadratni meter«), padeta v past militantnih feministk, ki ju v bordelski temi – z megalepilom – zlepijo, tako da ne moreta več narazen.

Politika je nekaj seksualnega – in burlesknega. Pornič na odprti sceni. Ja, levičar in desničar sta obsojena drug na drugega. Skupaj hodita, skupaj se vozita, skupaj nastopata. S tem kakopak evocirata vse aspekte političnega karnevala – regresivnost, nenačelne koalicije, oportunizem, šarado, korupcijo, demagogijo, ekstremnost »sredine«, strice iz ozadja, cinična pozivanja k enotnosti, trganje družbe, brisanje zgodovine. A tale anarhična satira – ludistični pamflet s fronte – preveč dolguje Monty Pythonu, Tatiju in predvojnemu populizmu Franka Capre, da bi jo lahko ignorirali. (Kinodvor)