Sežigalnica za vsaj 30 let

Ljubljana leži v kotlini, ta njena naravna danost pa je tudi glavni razlog, da ne glede na morebitni trud ostaja ena od evropskih prestolnic z najslabšo kakovostjo zraka. To ni natolcevanje, kot je v preteklih dneh poskušal predstaviti ljubljanski župan Zoran Janković, ampak dejstvo, ki ga potrjujejo vse relevantne institucije: tako kažejo podatki slovenske agencije in evropske agencije za okolje. In prav to dejstvo je okoliščina, ki jo je treba upoštevati pri umeščanju kakršnekoli tehnologije, ki povzroča dodatno onesnaževanje, v mesto. Sežigalnica odpadkov, ki jo želi v tej kotlini zgraditi mestna oblast, bo torej avtomatično, tudi ob najboljših tehnoloških rešitvah, proizvedla dodatne izpuste. Če bo zgrajena, bo v uporabi vsaj naslednjih 30 let. A ne samo to: s tem, ko sežiganje odpadkov postane poslovna dejavnost mesta, avtomatično postane ključen cilj zagotoviti zadosti in vse več smeti – ne pa proizvesti vse manj ali celo nič smeti. Le tako namreč dobi investicija tudi poslovno smisel.

To niso neznana dejstva. In prav nanje so opozorili župana Ljubljane Jankovića ob nedavni javni predstavitvi projekta sežigalnice, na katero je pripeljal župana Dunaja Michaela Ludwiga – Dunaj naj bi bil namreč zgled, kako dober je učinek sežigalnice za mesto: na eni strani se mesto namreč znebi odpadkov, na drugi pa si zagotavlja ogrevanje. A mestna občina Ljubljana se je pred slabim desetletjem vključila v projekt »Zero waste«, mest brez odpadkov. Posledično se občinska strategija ravnanja z odpadki do leta 2035, ki jo je julija 2014 potrdil mestni svet, imenuje »Zero waste (nič odpadkov) načrt«, z njim pa se je občina takrat napredno zavezala, da bo pri ravnanju z odpadki dajala prednost »recikliranju, predelavi in preoblikovanju pred energetsko izrabo in odlaganjem«. A zdaj se je zgodil obrat: občina Ljubljana si prizadeva za pridobitev 30-letne koncesije za sežig, to je energetsko izrabo odpadkov. Na nekoliko ironično vprašanje, kaj bo, če bo Ljubljani, ki bo po zagotovilih občine nadaljevala zero waste strategijo, primanjkovalo odpadkov za sežiganje, je župan odgovoril: »Koncesija za sežigalnico se sklepa za 30 let, če bo v tem času odpadkov zmanjkalo, bo ta sežigalnica ostala kot spomenik generaciji, ki se ni znala obnašati.«

Duhovičenje o nevzgojeni generaciji? Ko je na sežigalnico vezan sistem ogrevanja mesta, to postane dolgoročna infrastruktura, upravljanje odpadkov pa postane za več desetletij tesno povezano s potrebami sežigalnice po gorivu, torej odpadkih. V tem trenutku mesto Ljubljana po Jankovićevih besedah plačuje 20 milijonov evrov, ker mora odpadke prodati v tujino. Ob zgraditvi sežigalnice pa bi jih uporabilo za ogrevanje. A ne samo to: sežigalnica Ljubljana bo nenadoma postala tista, ki bo drugim občinam lahko zaračunavala odkup odpadkov. Mesto zdaj plačuje, da se znebi odpadkov, v prihodnosti pa bi lahko prevzem odpadkov zaračunalo drugim? Gledano poslovno je to za mesto izjemna priložnost za dodatni vir pokrivanja lastnih stroškov ter dodatni priliv v mestni proračun. Ob tem zgolj podatek: Energetika Ljubljana, pod okriljem katere bi nastala sežigalnica, je lani imela 6,5 milijona evrov izgube, ki jo je pokril Javni holding Ljubljana kot obvladujoča družba.

Dimenzije ljubljanske sežigalnice v tem trenutku še niso določene; na predstavitvi so omenjali velikost sežigalnice, ki bi omogočala sežig 110 do 136 tisoč ton odpadkov na leto. Prva vrednost bi pomenila zajem območja ljubljanskega Regijskega centra za ravnanje z odpadki (RCERO Ljubljana), ki vključuje več kot 50 občin in skrbi za odpadke tretjine Slovenije, druga, še višja količina, pa zajema še ambicijo po sežigu odpadkov tudi iz Gorenjske in Zasavja. Ljubljanska občina ne skriva, da o projektu sežigalnice razmišlja »na veliko«; 136 tisoč ton odpadkov je toliko, kot jih zdaj lahko na leto skupaj sežgeta sosežigalnica cementarna Salonit Anhovo (109 tisoč ton na leto) in edina trenutna sežigalnica, ki jo imamo v Celju (30 tisoč ton na leto). Hkrati je to kar 76 odstotkov celotne količine odpadkov, 180 tisoč ton, katere sežig v skupno štirih novih sežigalnicah predvideva vladna uredba, ki jo je tik pred odhodom sprejela Janševa vlada (velja od 28. maja) in s katero je zakoličila projekt sežigalnic. Ljubljana ima torej ambicijo, da prevzame kar glavnino posla. Ne gre pozabiti, da bi to ustrezalo tudi državi, saj bi prestolnica s tem reševala problem odpadkov za celotno državo.

Kako bodo strokovna javnost in nevladniki izvajali nadzor nad projektom ljubljanske sežigalnice, če so že opozorila zdravnikov in podatki Evropske agencije za okolje označeni za natolcevanje?

Izkušnje iz tujine že kažejo na velikopoteznost pri dimenziji sežigalnic. Večja ko je, bolje je z vidika investicije. In večja ko je, bolj investitor in upravljalec stremita k temu, da se zanjo zagotovi čim več dodatnih odpadkov, to pa se dosega s slabšim upravljanjem odpadkov ter z opustitvijo fokusa na zmanjševanje proizvodnje odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, so opozorili tudi dunajski Zeleni v svojem pismu, ki so ga poslali ob predstavitvi ljubljanske sežigalnice. Problem takšne predimenzioniranosti se kaže tudi pri javno izjemno popularizirani københavnski sežigalnici Amager Bakke. V organizaciji Zero Waste Europe so tako pripravili analizo, ki je pokazala, da je sežigalnica dvakrat večja od potreb (na leto lahko sežge 560 tisoč ton odpadkov) in bo morala za delovanje uvažati vedno več tujih odpadkov. Kako to? In kako to sprejemajo danski državljani? Københavnske oblasti jim zdaj pravijo: gradnja sežigalnice se financira s 30-letnim posojilom (534 milijonov evrov), zato moramo zagotoviti dovolj odpadkov, da bo poslovanje rentabilno, sicer bodo ceno negativnega poslovanja plačali danski davkoplačevalci.

Okoljski znanstvenik dr. Žiga Malek z univerzitetnega Inštituta za okoljske študije v Amsterdamu opozarja, da je bila po podatkih Eurostata leta 2020 povprečna letna količina komunalnih odpadkov na prebivalca na Danskem 814 kilogramov (leta 2005 736 kilogramov) in v sosednji Avstrija 834 kilogramov (leta 2005 575 kilogramov). To sta rekordni vrednosti v EU, v Sloveniji pa 487 kilogramov (leta 2005 494 kilogramov). Danska in Avstrija torej slabo sledita načrtom o zmanjševanju količine komunalnih odpadkov. Je razlog tudi to, da odpadke raje skurijo, kot da bi zmanjševali njihovo količino? In kako je v Sloveniji? Na predstavitvi ljubljanske sežigalnice so prikazali le podatke Statističnega urada za zadnjih pet let, 2015–2020, ki z izjemo leta 2020 kažejo rahlo rast količine odpadkov.

Že ob slovesni predstavitvi projekta sežigalnice so se v javnosti pojavili glasni pozivi zainteresirane javnosti, tudi strokovne, da gre za projekt s številnimi tveganji. Zdravniki, člani Delovne skupine Zdravniške zbornice, specializirane »za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje« – med njimi sta tudi vodja centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana dr. Miran Brvar in predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak –, so se oglasili z jasnim in trdim stališčem: sežigalnici nasprotujejo. Opozorili so, da je med Ljubljano in Dunajem velika razlika v prevetrenosti, saj Ljubljana leži v kotlini: »Razlika je posebej izrazita v hladnejši polovici leta (november–marec), ko v Ljubljani prevladujejo manj ugodne meteorološke razmere, ko pogosto po več dni ali tednov ne vidimo sonca in ne čutimo vetra ter se močno poveča onesnaženost zraka.« Opozorili so, da je zrak v Ljubljani že zdaj med najbolj onesnaženimi v Evropi in da je povprečna koncentracija strupenih in rakotvornih delcev PM2,5 v zraku že zdaj vsaj trikrat višja, kot jo priporočajo smernice Svetovne zdravstvene organizacije.

Gre za specializirano skupino zdravnikov, ki je že novembra 2019 na temo sežigalnic organizirala strokovno srečanje o kemijski varnosti. Dr. Miran Brvar je takrat v svojem prispevku poudaril: »Pri sežiganju in sosežiganju odpadkov se v ozračje sproščajo trdi delci PM10 in PM2,5, ultrafini delci, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, klorovodikova in fluorovodikova kislina, dioksini in furani, policiklični aromatski ogljikovodiki, težke kovine in radioaktivni izotopi. Izpusti sežigalnic vsebujejo potrjeno rakotvorne snovi, poleg tega pa snovi v izpustih povzročajo tudi bolezni živčevja, srca in ožilja ter pljuč, motijo plodnost in razvoj plodov.« Dodatno je opozoril: »Pri vrednotenju vpliva toksičnih snovi v izpustih sežigalnic in sosežigalnic na zdravje ljudi se moramo zavedati, da so njihovi učinki lahko sinergistični in se lahko seštevajo oziroma celo pomnožujejo, tako da mejne vrednosti ne zagotavljajo zdravega okolja lokalnemu prebivalstvu.«

In odziv mestnih oblasti na podatke in svarila zdravnikov? Župan Janković je njihova opozorila javno označil za »natolcevanja«, vodja občinskega oddelka za varstvo okolja Nataša Jazbinšek Seršen pa je dejala, da ne vedo, »od kje jim ti podatki in kako so obdelani«. Dodala je celo, da so Evropsko agencijo za okolje glede pravih podatkov opozorili s posebnim dopisom – pojasnilo, na kaj točno so opozorili omenjeno agencijo Evropske unije, katere naloga je zagotoviti »zanesljive neodvisne informacije o okolju«, pa še čakamo. Kljub opisanemu odzivu se županov odgovor na trditve zdravnikov spet konča s pozivom strokovni javnosti in nevladnikom: »Bodite del aktivnega nadzora, ne a priori odpora.«

Podatki o stanju zraka v Ljubljani, na katere so opozorili zdravniki, pa nesporno držijo in so javno dostopni.

Evropska agencija za okolje je nedavno objavila lestvico, na kateri je 344 evropskih mest razvrstila po povprečni onesnaženosti zraka z zdravju škodljivimi prašnimi mikrodelci PM2,5 v zadnjih dveh koledarskih letih. Mesta je razvrstila v pet skupin; od skupine z dobro kakovostjo zraka (»good«), kjer je povprečna letna koncentracija delcev PM2,5 pod pet mikrogramov na kubični meter, kolikor je tudi priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije, do skupine mest z zelo slabo kakovostjo zraka (»very poor«), kjer so bile koncentracije nad 25 mikrogramov na kubični meter zraka.

Ljubljana se je uvrstila na 279. mesto, to je med dvajset odstotkov najslabše uvrščenih mest. Dunaj je bil na 192. mestu in Maribor, kot edino drugo zajeto slovensko mesto, na 207. mestu. Maribor in Dunaj sta se uvrstila v skupino mest z »zmerno« onesnaženostjo (»moderate«), Ljubljana pa je v skupini mest s »slabo« kakovostjo zraka (»poor«), to je drugi najslabši skupini. Kot zanimivost: od 344 zajetih evropskih mest je bilo v najboljšo skupino, z »dobro« kakovostjo zraka, uvrščenih le enajst mest, med njimi tri švedska – vključno s prvouvrščenim mestom Umeå in od njega 600 kilometrov oddaljeno prestolnico Stockholm. V enajsterici sta od prestolnic še estonski Talin in islandski Reykjavik. Na nasprotni strani lestvice je od prestolnic najslabše uvrščena, na 288. mesto, poljska Varšava, ki je imela v letih 2020/21 povprečno 16,9 mikrograma delcev PM2,5 na kubični meter, predzadnji je Zagreb in nato že Ljubljana, ki je z vrednostjo 15,7 mikrogrami tretja najslabša prestolnica. Kot omenjeno, je priporočilo Svetovne zdravstvene organizacije, ki kot ključno merilo jemlje zaščito zdravja in na katero so se sklicevali zdravniki, od leta 2021 pet mikrogramov prašnih mikrodelcev na kubični meter. Mejne vrednosti Evropske unije so trenutno še precej višje.

Pri Agenciji za okolje (Arso) smo posebej preverili tudi navedbo zdravnikov o ekscesnih urnih prekoračitvah koncentracij PM2,5 januarja letos v Ljubljani. Zdravniki so opozorili: »Letošnjega januarja je bila tako urna koncentracija rakotvornih delcev PM2,5 v Ljubljani celo 32-krat višja od priporočene letne povprečne koncentracije Svetovne zdravstvene organizacije (pet mikrogramov na kubični meter).« Arso je potrdil, da so bile najvišje urne koncentracije delcev PM2,5 v Ljubljani izmerjene na merilni postaji Bežigrad 14. januarja letos (104 mikrograma na kubični meter), isti dan na Viču (kar 192 mikrogramov na kubični meter) in 17. januarja na merilni postaji na Celovški (122 mikrogramov na kubični meter). Kljub Arsovemu opozorilu, da je urne vrednosti težko primerjati z letnim priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije, torej daljšim povprečjem, je dejstvo, da je bila najvišja urna koncentracija celo še višja, kot so jo omenili zdravniki.

Kot je razumeti predstavnike občinske oblasti, načrtujejo, da bo mesto s sežigalnico dobilo vsaj 300 metrov visok dimnik, ta bo 60 metrov nižji od trboveljskega. Tako naj bi zagotovili, da se škodljivi dim dvigne nad mesto.

Nesporno je, da je problem Ljubljane kotlinska lega. Rešitev zanjo občina in Energetika vidita v višini dimnika sežigalnice, ki da bo najmanj 30 metrov višji od inverzijske plasti. To naj bi izničilo slabost kotlinske lege Ljubljane. »Na ta način polutante spraviš večino časa nad inverzno plast,« pravi dr. Matej Ogrin z oddelka za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki se raziskovalno ukvarja tudi z onesnaženjem zraka v mestih. Napoved pomeni, da bi dimnik, upoštevajoč mejo inverzije pri 300 metrih, visok blizu 330 metrov. S tem bi bil šesti najvišji v EU, med dimnikoma v hrvaškem Plominu (340 metrov) in v bolgarskem Pirdopu (325 metrov). Najvišji v EU sicer s 360 metri ostaja dimnik nekdanje Termoelektrarne v Trbovljah. »A to seveda nikakor ni idealna rešitev. Država mora iti v smeri manjšanja količin odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati. Za to je potrebna cela veriga velikih prilagoditev, zelo utemeljeno vprašanje pa je, ali s sežigalnico teh procesov ne zavreš. Nevarnost sežigalnic je, da hočejo čedalje več odpadkov, saj iz njih delajo denar in energijo,« dodaja.

Ogrin opozarja, da tudi trenutno stanje, ko lastne odpadke, ki jih ne moremo predelati, odvažamo v uničenje drugam, ni ne vzdržno in ne etično. »Gre za kompleksno stanje, kjer ni takojšnjih rešitev in ne idealnih scenarijev. Delim skrbi zdravnikov, in tukaj je potrebna vrsta analiz, kaj je najoptimalnejše, in zelo močan zunanji nadzor že v fazi načrtovanja. Če se izkaže, da je problem atmosfere velik, potem bi objekt morali postaviti na primernejši lokaciji, v sosednjem mestu. Tukaj ne sme prevladati motiv potencialnega zaslužka.«

A v Ljubljani se žal ne govori o taki alternativi. Na predstavitvi sta bili kot možni lokaciji sežigalnice predstavljeni le dve lokaciji znotraj Ljubljena: na Zaloški ali na Letališki cesti. Le ti lokaciji namreč omogočata priključitev sežigalnice na ljubljansko infrastrukturo za ogrevanje, trdijo mestne oblasti.

Po ocenah občine odvoz ostanka smeti (gre za okrog 110 tisoč ton za območje RCERO Ljubljana), zdaj na leto stane 20 milijonov evrov. Kje ti odpadki pristanejo, ni povsem jasno, odgovorni izpostavljajo »izvoz v tujino«. Vendar baza tokov javnega denarja Erar kaže, da je Javno podjetje Vodovod Kanalizacija (VOKA) Snaga od oktobra lani do konca junija letos Salonitu Anhovo nakazala 310 tisoč evrov. Na VOKA Snaga so potrdili: letno v Salonit odpeljejo okrog štiri tisoč ton »visoko kalorične gorljive frakcije«. Tak izvoz smeti v bolno, azbestno dolino je nedopusten in je dokaz, da pri izvajanju občinskega posla z odpadki ne prevladujejo moralni premisleki.

POVEZANI ČLANKI:

• Vprašanje lokacije