Plošča / Lizzo: Special

Zaradi svoje absolutno inkluzivne drže, sproščenosti in neobremenjenosti z normami telesne pripravljenosti je Lizzo v zadnjih letih postala ne le svetovna zvezdnica, ampak tudi simbol LGTBQ skupnosti, zaveznica tinejdžerskega osamosvajanja in ikona navadnih ljudi »nepopolnih« telesnih linij. Ameriška raperka je neskončen vir pozitivnosti, njena visokomotivacijska besedila pa navadno niso pretirano oguljena ali osladna – zna biti precej duhovita, pogosto preklinja.

Lizzo ni ubrala bližnjic. Resnega, institucionaliziranega in dolgoletnega urjenja igranja flavte se je lotila pri desetih letih. Ko je pustila faks in se preselila v Minneapolis, se je preizkusila kot članica raznih navez in skupin. Samostojni prvenec milozvočne strani prostodušno podtalnega hiphopa Lizzobangers je izdala leta 2013, sledila je še ena podobna plošča. Pogosto je nastopala kot predvozačica bolj znanih izvajalk in izvajalcev. Počasi se je vse bolj obračala proti dostopnejšemu izrazu srednjetoka, kar je prineslo rezultate. Prva mala plošča za založbo velikanko je prišla leta 2016, album Cuz I Love You, ki je izšel leta 2019, pa je spremenil vse. Lizzo je postala izvajalka, ki jezdi na vrhovih lestvic, pobira nagrade kompleksa zabave in šefovsko nastopa na največjih festivalih. »Bad bitch« zdaj streže s tistim zahtevnim odgovorom na vprašanje, ali je sposobna krotiti vse zahteve in pričakovanja prve lige popa.

Tako v smislu biznisa kot zvoka. Special prikima nekoliko vljudno. Album naslovu navkljub ni prav nič poseben, ampak skupek precej generično zvenečih štiklov, ki jih je pisala res zajetna druščina, med producenti pa najdemo tako običajne osumljence, kot je Mark Ronson, kakor nenavadne vrinke, kot je eden najpronicljivejših raperjev-producentov neodvisnega rapa Quelle Chris. Komadi so si tako zvočno kot stilsko podobni, prevladuje šik plesne muzike 80. let brez izstopajočih robov. Težko se je odločiti, ali Special zveni kot kopija kakšnega Ricka Jamesa (posnetek Everybody’s Gay sicer odkrito povzema hakeljce enega njegovih hitov) ali zveni kot kopija kopije, torej sledi formuli, s katero so retrogradno in izjemno uspešno tlakovali pot hitov srednjetoka razni Daft Punki, Marki Ronsoni in Pharrelli.

Tudi sporočila niso več tako duhovita ali sveža. Parolam You’re special, I’m coming out!, Everybody’s gay!, Love yourself! samo mukoma lahko pripišemo prozorno in enoplastno metaforičnost, tako da si le stežka predstavljamo, da bi kdo Special poslušal drugje kot na kakšnem najstniškem rojstnem dnevu. Pop preprostega jezika in spodobnega songwritinga in izvedbe, ki bi s svojo »odštekanostjo« in »posebnostjo« lahko šel dlje. Lizzo, pusta brez omake.