»Raje sem bil na barikadah, kot v ozadju«

Prebral sem prijazen intervju dr. Bernarda Nežmaha z dr. Francem Rodetom. Za rednega bralca Mladine in občasnega bralca pamfletov novinarja je intervju korekten. Oglašam se samo zaradi nekonsistentnosti odgovora dr. Rodeta na novinarjevo vprašanje: »Ste kdaj pomislili, kdo bi bili, če v Sloveniji ne bi zavladal komunizem?« Odgovor kardinala: »… Zame sta bila odhod iz Slovenije in begunstvo blagoslov, ki si ga nisem zaslužil. Ostal bi na ravni rodiške mularije, s takim mišljenjem, mogoče bi postal duhovnik v času socializma, to bi bilo največ …«.

Če v Sloveniji ne bi zavladala komunistična partija, gospod Rode vsekakor ne bi mogel biti (ubogi) duhovnik v času socializma. Morda bi bil duhovnik v kraljevini Jugoslaviji in veliko vprašanje je, ali bi dočakal samostojno Slovenijo. Bi pa parafraziral njegovo izjavo o njegovi trnovi življenjski poti zaradi zmage »komunistov«: »Jugoslovanski socializem je bil blagoslov za slovensko RKC, ki si ga ni zaslužila«.

Za mene, mladega človeka v samoupravnem socializmu, je bila slovenska RKC takrat blizu Jezusovemu nauku ponižnosti in ljubezni do človeka in sveta. V vasi na Kočevskem (na Mačkovem teritoriju) je naša družina edina javno hodila na Kostelsko k maši. Predvsem starša sta v cerkvi našla tolažbo in duševni mir.

Od velikega obrata RKC Si od človeka nazaj k moči in bogastvu po veliki denacionalizaciji v samostojni državi pa se je Cerkev ponovno oddaljila od človeka in Jezusa. Gospod Rode v tem vidi »odličnost« in »visok nivo«, ki pa ju sam v življenju Jezusa, njegovih apostolov in njihovem učenju ne najdem. Iz obdobja jugoslovanskega socializma se RKC Si, kaže, ni nič naučila. Kardinalov vzvišen (prezirljiv) odnos do sedanjega papeža Frančiška, pa to samo potrjuje.