Orkester

za +

Lovec na jelene.

Ciminov Lovec na jelene se začne v Clairtonu, malem pensilvanskem mestu, v katerem etnični, slovanski proletariat preživlja orjaška jeklarna, ki pa je samo mesto prelevila v zakotno, pozabljeno, zasmrajeno vukojebino, ne ravno deželo priložnosti. Ne torej kot kraj, ki je bil njihovim staršem, priseljencem, obljubljen, temveč kot kraj, iz kakršnega so njihovi starši zbežali. Tu so vsi po malem obtičali – brez kake perspektive. Zapijajo se – in ob tem pojejo. Edina priložnost, da malce zbežijo in se znorijo, je Vietnam.

Luzarjev črno-beli Orkester, kombinacija road tripa, holesterolskega banketa, mjuzikla ter hvalnice skupnosti in solidarnosti, se začne v Zagorju (ob Savi), ki deluje zakotno in pozabljeno – ena izmed »domačink« ga razglasi za vukojebino, iz katere hoče zbežati. Če tu Slovan – clairtonsko izgubljen v arhaičnosti in folklori – hoče, da se mu kaj zgodi (in da se premakneš), se mora pridružiti pihalnemu orkestru, ki je ravno tik pred tem, da – pod taktirko kapelnika Stojana (Gregor Zorc), napetega voznika avtobusa Rajka (Gregor Čušin) in njegovega mlajšega, vljudnega sovoznika Emirja (Jernej Kogovšek) – odpotuje na »Blasmusik Festival« v Avstrijo, kjer bodo zastopali »našo zagorsko dolino«.

Že ko krenejo »mal naukol,« že med vožnjo, si dajejo duška s pijačo in prepevanjem, ko pridejo tja, pa ne počnejo drugega, kot da se zapijajo in glasno prepevajo – kot da bi hoteli na vsak način pozabiti, da so pozabljeni. Bojijo se vse višjih cen, stroškov, ki jih ne bi mogli plačati (»Veš, kolk košta ohcet« – ali pa »pir v Ljubljani?«), in izgube službe. Odpovedi. Rajko stalno poudarja, da noče pristati na zavodu. »Raj se ferdirbam!« Boji se, da bodo avtobusi kmalu sami vozili. Emirjeva žena je brezposelna – psihologinja. »Takšnih nihče ne rabi,« sikne Stojan. Toda prav »takšne« – psihologinje (in psihologe) – bi zelo potrebovali: vsa pijanska veselost tega orkestra, ki ne igra (slišimo le uvodni del koračnice Slovenci, kar v tisti avstrijski vukojebini deluje tako subverzivno, antihajmatdinstovsko, da jo mora takoj preglasiti Avsenikov globalni hit Na Golici), je namreč le hrbtna stran njihove socialne paraliziranosti, njihove »odpovedanosti«. In ko žgejo narodne in narodno-zabavne pesmi (Kaj nam pa morejo, Večer na Robleku, Mi ga spet žingamo, Prijatelji, ostanimo prijatelji ipd.), lahko na odprti sceni začutimo, kako žalostne in depresivne so vse te pesmi, tudi ko so hitre in poskočne – slovenski blues, produkt slovenske vukojebinske zatohlosti, brezizhodnosti, ustavljenosti in pozabljenosti. In slovenskega optimističnega uživanja v zatohlosti, ustavljenosti in pozabljenosti. Tu je res težko šofirati. Tudi ženske, ki ostanejo doma, ki jih stiska negotovost in ki imajo občutek, da zamujajo življenje (Mateja Pucko, Mojca Funkl, Ana Facchini, Vesna Pernarčič), pijejo, plešejo, norijo, bruhajo, fukajo (na stranišču), le malce sodobnejše pesmi pojejo. Tu je težko ohranjati gracioznost pod socialnim pritiskom. Mike (Robert De Niro) v Lovcu na jelene nenehno ponavlja, da je treba jelena pokositi z enim samim strelom. Tudi v Orkestru pokosijo jelena – z enim šusom. Ko se Slovenci odpravijo na vožnjo, se odpravijo na lov. Ne toliko zato, ker bi upali na ritualno regeneracijo v krvi, ampak zato, da bi potlačili in preglasili tisti blues. (kino)