Hiter kot strel

za

John Wick na vlaku.

Brad Pitt je plačanec, poklicni morilec, hitman – ime mu je Ladybug. Po naše: Pikapolonica. Trenutno je v zenovski fazi – rad bi se izboljšal, prenovil, senzibiliziral, razsvetlil. »Če deliš mir, prejmeš mir.« Pištolo zato pusti doma, ko ga glas njegove upravljalke (Sandra Bullock) pošlje na japonski vlak ( ja, na hitrega kot strel, tistega, ki drvi med Tokiem in Kjotom), kjer naj bi le pobral neki srebrni kovček (to je vse, nič lažjega), toda ko zgrabi kovček, ugotovi, da je vlak poln poklicnih morilcev, ki hočejo ta kovček – ali pa le maščevanje, to jed, ki najbolj tekne, če jo servirajo hladno. Ja, vsi so povezani – kot potniki v Umoru na Orient ekspresu. Med njimi najdete prepirljiva angleška »dvojčka«, Limono (Brian Tyree Henry) in Mandarino (Aaron Taylor-Johnson), originalna varuha kovčka (in zavoženega sina Bele smrti, skrivnostnega vodje japonskega podzemlja), ki delujeta kot reimaginacija onih dveh gospodov iz bondiade Diamanti so večni (ali pa onega vica o dvojčkih iz Forresta Gumpa), nedolžno šolarko (Joey King), ki je v resnici cinična, škorpijonska in fatalna kot Atomska blondinka, mehiškega kartelskega grizlija (Bad Bunny), ki hoče maščevati svojo ženo (nož je njegov forte), nemško zastrupljevalko (Zazie Beetz) in celo japonski duo, Očeta (Andrew Koji) in Starešino (Hiroyuki Sanada), kar seveda pomeni, da se vlak, ta neskončni, nori, stresni, neonski, klavstrofobični koridor, prelevi v neutrudni tarantinovsko-ritchiejevski kaos evforične in absurdne akcijske koreografije, maničnih komičnih gegov, ozkih prehodov, katan, letečih glav, samurajskih rifov, frenetične nelogičnosti, kulturnih trkov, silovite toksične besnosti in deadpoolovskega trušča. Tu je vedno bližje do Hollywooda kot do zadnje postaje.

David Leitch, koavtor Johna Wicka, je producentom verjetno rekel: Hiter kot strel – sicer posnet po romanu Kotara Isake – bo John Wick na vlaku! In natanko to tudi je: testosteronski ringelšpil s splatterskim srcem računalniških igric, patosom animeja in odrezavostjo sitkomov. Eksplozivna postcovidska iteracija Evansove Racije: to je namreč film, ki res gara in postcovidsko nacijo vabi – »Hej, pridite, glejte, kaj vse počnem, letim, frlim, lebdim, norim, za vas sem pripravljen narediti vse, tudi masivno in masovno ubijati!« Hiter kot strel je družbeno koristen: morilci pobijajo morilce. Civilisti preživijo. Ali bolje rečeno: Japoncev, civilistov, praktično ne vidimo, pa se film dogaja na Japonskem, v japonskem vlaku – kot da gledamo groteskno parodijo kulturne prisvojitve. (kino)