Intervju / »Ignoriranje novih medijev pomeni, da različnim nestrpnežem že vnaprej odstopamo prostor«

Peter Stanković, kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je zadnje leto v naši medijski krajini (nehote) dvignil precej prahu, saj se je po izidu njegove monografije Simbolni imaginarij slovenske narodnozabavne glasbe iz konservativnih medijev (in celo od nekaterih politikov, denimo Janeza Janše) nanj usul plaz zgražanja, ki je izhajal predvsem iz politično motiviranega izkrivljanja njegovih dognanj. Ker smo se v medijih zaradi tega posvečali predvsem tej študiji in glasnim odzivom nanjo, mu je bila napoved, da se intervju tokrat ne bo osredotočal na narodnozabavno glasbo, v veliko veselje, skorajda v olajšanje. Peter Stanković je namreč raziskovalec, ki se v poglobljenih študijah ukvarja z izjemno širokim naborom kulturnih pojavov: med drugim je eden naših največjih strokovnjakov za film in zgodovino slovenskega filma, veliko se posveča popularni glasbi, identitetnim politikam, oblačilni kulturi, mladinskim subkulturam in življenjskemu slogu, stripom, družabnim omrežjem, medkulturnim izmenjavam v kulinariki in še marsičemu. Je tudi strasten popotnik, ki potuje predvsem tja, kamor turisti navadno ne zahajajo. Ukvarja se z ulično fotografijo pa z jogo in je sladokusec, ki kuha predvsem eksotične jedi. Zanj lahko rečemo, da je velik ljubitelj umetnosti v najširšem pomenu besede. Navsezadnje pa je tudi odličen profesor in mentor, kar je zanesljiv podatek, saj ste ga dobili iz prve roke.

Ravnokar ste se vrnili iz Južne Koreje, ki se zdi – ker se veliko ukvarjate s filmom in glasbo – izjemno prikladno območje za vašo ekspertizo. Kateri družbeni pojavi so vas v tej deželi najbolj fascinirali? 

Tako kot druge vzhodnoazijske družbe je tudi južnokorejska precej drugačna od Zahoda. Osebno me je najbolj fascinirala visoka raven vljudnosti, nežnosti in občutka za estetiko, ki sem jo tam opažal na vsakem koraku. Razlogi za te posebnosti so različni, ampak med njimi so prav gotovo tudi kulturni in filozofski, saj se je Koreja razvijala pod močnim vplivom konfucijanstva in budizma, oba pa proizvajata povsem drugačno obliko sebstva od te, ki je samoumevna za nas na Zahodu. Zahodna kultura je utemeljena predvsem na posamezniku: filozofija subjekta je vsaj od Descartesa vpisana v zahodno kulturo kot epistemološko in izkustveno središče, iz katerega zremo na svet in delujemo na okolico. Ta svetovnonazorska usmeritev je med drugim proizvedla individualizem, ki se je lepo pokazal v času covidnega režima, ko so bili ljudje izjemno občutljivi za kakršnokoli omejevanje osebne svobode. Budizem, ki meri na likvidacijo subjekta in ega, ter konfucijanstvo, ki posameznika podreja imperativu oblikovanja harmoničnih odnosov v svetu, v nasprotju s tem oblikujeta sebstva, kjer posamezniki nismo tako zelo pomembni, iz česar sledi tudi visoka raven uvidevnosti, neagresivnosti, kolektivizma in podobno. Večina Korejcev na primer, čeprav to ni več obvezno, še vedno nosi masko tudi na ulici. Ključno pri tem je, da tega ne počnejo zaradi sebe, temveč da bi zaščitili – druge.