S trebuhom za kruhom

Digitalizacija in z njo razmah družbenih omrežij sta povzročila, da se nam načini komunikacije, ki so bili za, denimo, naše starše in stare starše povsem vsakdanji in sprejemljivi, naenkrat zdijo nepredstavljivi. Za pisanje pisem si je bilo treba vzeti čas in najti prostor, da te ni nihče zmotil, včasih je to trajalo več dni. Potem so k naslovniku, če je bil ta na drugem koncu sveta, potovala nekaj tednov, mesecev, vmes so se lahko izgubila in nemogoče je bilo vedeti, kaj se je z dopisovalcem ali dopisovalko, posebej, če je šlo za ljubljeno osebo, zgodilo. Ima drugega? Je umrla?

»Po poldrugem mesecu sem zopet vdobil tvoje zaželjeno pisemce. Nisem si mislil več da se nahajaš še med živimi. Pomisli si ko bi ti toliko časa nič ne vdobila od mene kaj bi si ti vse predstavljala,« je Franc Peric iz Bilj na Goriškem 19. maja 1921 zaskrbljen pisal zaročenki, sokrajanki Feliciti Koglot, ki se je nekaj mesecev prej, tako kot številne ženske iz goriške regije, zaradi boljšega zaslužka izselila v Egipt in tam postala varuška. Po pristaniškem mestu Aleksandrija, do koder so plule ladje iz Trsta in kjer se je v turbulentnem obdobju med obema vojnama zaposlilo največ slovenskih žensk, se jih je doma prijelo ime aleksandrinke, stalnih migracij v Egipt, ki so tedaj prispevale k boljšemu finančnemu položaju številnih gospodinjstev v regiji, pa aleksandrinstvo.

Felicita in Franc, mlada zaljubljenca, malo starejša od 20 let, sta si dopisovala ves čas njenega dela v Egiptu. Vmes se je dekle vrnilo domov, z zaročencem sta se poročila in dobila hčerko, nato pa se je na delo v Kairo, tedaj že v času hudih politično-gospodarskih razmer, ki jih je pri nas povzročil fašizem, odpravilo še drugič. Njuna korespondenca, ki je letos pri Založbi Univerze v Novi Gorici izšla v knjigi Ljubezen v pismih: dopisovanje med Felicito Koglot in Francem Pericem (1921–1931), pa ni le simpatičen portret nekega davno minulega intimnega odnosa – je tudi pričevanje o aleksandrinstvu iz prve roke.

Po odprtju Sueškega prekopa leta 1869 je Egipt postal zanimiv za premožne Evropejce, odločili so se za selitev tja, s seboj pa vzeli tudi pri sebi zaposleno osebje. Tako so tja prišle prve Slovenke in si v Egiptu kmalu ustvarile trdno mrežo, saj je vsaka od njih hitro začela vabiti sorodnice, naj se ji pridružijo – kot varuške, dojilje, gospodinjske pomočnice, kuharice ali guvernante. To so bile samske ženske, vdove, pa tudi poročene ženske, nekatere so želele zaslužiti za poroko, druge nekaj dodatnega denarja za družino. Čeprav so bile veliko bolje plačane kot v domovini, se jim tam nista cedila le med in mleko: morale so trdo delati, številne so imele zelo malo svobode, še dodatno pa so jim položaj otežili neprijazni gospodarji, na kakršne je ob prvem odhodu v tujino naletela tudi Felicita Koglot.

Aleksandrinke so veljale za pogumne, napredne ženske, ki so kljubovale takratnim družbenim konvencijam – posebej, če so bile poročene, kajti to je pomenilo, da so z odhodom v Egipt prevzele vlogo hraniteljice družine, mož pa je doma skrbel za otroke. Felicita ni bila izjema: iz nekaterih njenih pisem vejeta zaljubljenost in zasanjanost, a hkrati slikajo tudi stvarno, odločno žensko, ki se zaveda, da ljubezen ni najpomembnejša stvar na svetu, temveč Francu jasno pove, da je »uboštvo pogosto krivo razprtij v zakonskem življenju« in da hvala bogu, da ima priložnost zaslužiti. K sreči je imela na drugi strani moškega, ki je to dobro razumel, za katerega se pravzaprav zdi, da bi lahko živel tudi leta 2022, saj je nenavadno pretanjen v izražanju čustev in ne vidi ničesar manjvrednega v predani skrbi za hčer, medtem ko Felicita dela v Egiptu. Je pa tudi sam odhajal na sezonsko delo v Švico.

A čeprav sta bila Felicita in Franc za svoje čase nekonvencionalen, moderen par, so pisma tudi dokumenti o ženski podrejenosti v takratni dobi – njihova vrednost se je merila predvsem s poroko in otroki, njihova usoda pa se je lahko, kot vemo, v hipu zasukala, če so zanosile z napačnim moškim in si »uničile življenje«. Pisma zaljubljencev, v katerih mrgoli tudi čenč o sokrajanih in drugih aleksandrinkah, pogosto omenjajo ženske, ki so »globoko padle«. Ženskam je vstop v mednarodno okolje, v katerem so si zagotovile svoj denar, dejansko omogočil, da so živele svobodnejše kot njihove vrstnice doma v Sloveniji, a se je začelo hitro namigovati na to, da nekatere denarja ne zaslužijo »pošteno«. Tudi Felicita znanke in tovarišice, ki so se prepustile »razvratu«, najstrožje obsoja, predvsem pod vplivom lastne družine in Franca, ki v pismih večkrat poudari, naj se ne navzame česa od »slabih žensk«. Precej povedno je, da nam patriarhalne želje po nadzoru ženskega telesa tudi po sto letih od nastanka teh pisem še ni uspelo izkoreniniti.

Knjiga:
Ljubezen v pismih
Založba: Založba Univerze v Novi Gorici, 2022
Cena: 20 evrov