Goran Vojnović: Đorđić se vrača

+ + + +

Marko nima kam

Razvpiti in nadvse uspešni prvenec Gorana Vojnovića (1980) Čefurji raus! govori o odraščajnikih z ljubljanskih Fužin, natančneje o Marku Đorđiću, ki se po krizi v športnem udejstvovanju znajde v bližini delinkvence in dela z vrstniki težave, tako da ga oče pošlje v Bosno, k svojim, da bi poglobljeno razmislil o kariernih možnostih. Že v Čefurjih je Marko enako izkoreninjen in brez temeljev v obeh provizoričnih domovinah. V nadaljevanju, romanu Đorđić se vrača, je občutek brezdomnosti in brezdomovinskosti še močnejši. Predvsem so se pri Marku, še bolj pri njegovih mladostnih prijateljih, zaostrile in nabrusile značajske poteze, ki jih pri mladcih še razumemo, hormonalne nevihte in neprilagojenost in podobno, v zrelih letih pa delujejo kot tovor in kot zid med posameznikom in svetom, torej drugimi, zato nenehni poskusi zoprvanja, izzivanja in opozarjanja nase.

Marko se na Fužine vrne po desetih letih, malo zaradi očetovega zdravja in materine skrbi, malo zaradi tega, ker je najprej v Visokem pohajkoval z muslimanko, njega pa so imeli za Srba, in po prisilni družinski prekomandi v Bijeljino je tam zapeljal punčaro lokalnemu veljaku. Zdaj, kot da doma, ugotavlja, da Fužine niso več iste; prijatelji, nekdanji narkomani in drobni lopovi, so bodisi v zaporu, ker so spoznali, da je to najlažje, hrana in streha nad glavo, drugi so se versko radikalizirali in imajo zakrite ženske. Spet tretji so se s Fužin, ki so medtem postale elitna in s tem cenovno nedostopna soseska, izselili. Marko kot Marko; ne more iz svoje kože, ne zna reči ne, ne zna se upreti destruktivnim notranjim vzgibom. Obenem zaradi nezadovoljstva rad izziva prepričanja prisotnih, hitro se mu sproži roka in družba, v kateri je obtičal, takšno vedenje nagrajuje in njegovo polzenje proti dnu se konča, kjer se je začelo: z bedastim, izzivalnim navijanjem proti vsem, z iskanjem lastnega glasu v hrumeči množici, ki ji želi pripadati, pa tega ne zna.

Roman je na sledi prvega, še vedno so dovolj duhovita vprašanja naslovi poglavij, spisan je kot posrečen približek jezikovnemu konglomeratu, v katerem ne manjka pokvečene slovenščine, uporabljene na »neustreznih« mestih. Še vedno je miselni svet staršev stkan iz starih pregovorov iz okolja, iz katerega prihajajo. Še radikalneje prihaja do prelomov in prekrivanja jezikov, ki jih govorijo doma, in jezika večincev. Več je rekonstrukcij dialogov, morda zaradi Vojnovićevega ukvarjanja z dramatiko, več je notranjih prepirov, saj je roman spisan iz notranje, imanentne pozicije, še bolj zaostrena in ponekod osmešena sta družinska drama med starši in njihovo sprenevedanje navzven, torej podedovani in obrambnim mehanizmi, ki so nekako položeni v jezik in vedenjske kode, če že ne verjamemo v »narodov značaj«. V tem je čefurjado približal in zaostril na način, na kakršen je v Portnoyevi tožbi in še kje Philip Roth opravil z judovstvom in notranjo družinsko dinamiko.

Podcenjen in skoraj prezrt roman o domu, ki ga ni bilo – in ga ne bo.