Posrednik

zelo za

Možnost izbire.

V Tatičih, s katerimi je Hirokazu Koreeda leta 2018 osvojil zlato palmo, imate skupino tatov, ki se delajo, da so družina. Bolj, ko se delajo, da so družina, bolj so res družina. Alternativna družina. Prava družina. Družina lahko v času, ko kapitalizem družine brezdušno izkorišča, zlorablja, ponižuje, mendra in trga, tako da razpadajo, preživi le, če se dobro oboroži, če se dobro zavaruje, če torej tudi sama prevzame tehnike in metode organiziranega kriminala, kar je izredno lepo pokazal tudi korejski oskarjevski Parazit. Song Kang-ho, ki je igral Ki-taeka, patriarha deklasirane »parazitske« družine, zdaj v Posredniku, prvem Koreedovem korejskem filmu, igra Sang-hyuna, zadolženega lastnika male čistilnice, ki v spregi s partnerjem Dong-soojem (Gang Dong-won) iz cerkvene »lopute za dojenčke«, kjer nezakonske matere puščajo nezaželene dojenčke, ukradeta novorojenca, ki ga nameravata prodati nekemu paru, a se jima nepričakovano pridruži tudi So-young, mati tega dojenčka, sicer pevka (ki jo igra Lee Ji-eun, zvezdnica K-Popa).

Preden ga je zapustila, mu je pustila listek z obljubo: »Vrnila se bom pote!« In res se je vrnila – zagotoviti mu hoče čim boljši in čim varnejši dom. To ni kraja, temveč zaščita in dobrohotnost, pravita Sang-hyun in Dong-soo – imata se za posrednika med ženskami, ki otrok iz različnih razlogov nočejo, in ženskami, ki otrok iz različnih razlogov ne morejo imeti. In že so vsi trije na road tripu – iščejo kupca, oglašujejo dojenčka, skrbijo zanj, ga umivajo in ličijo, da bi izpogajali čim višjo ceno (dečki so dražji od deklic), obenem pa pazijo, da ga ne bi prodali lažnim staršem ali preprodajalcem. Tako kot v Tatičih prava družina postanejo mali kriminalci, tu postanejo prava družina trgovci z otroki. Da so sposobni takšne empatije in takšne starševske ljubezni, ne preseneča – svoj kozmični občutek zapuščenosti, nezaželenosti, osamljenosti in sramu morajo nekako kompenzirati. Posrednik je eksistencialističen kot kak Sartrov roman in melanholičen kot blues, a poln pascalskih dilem in stav. Je moralno to, kar je storila So-young? Je moralno, da je zapustila otroka? Ne, boste rekli. Toda: kaj, če mu je s tem dala boljšo priložnost? Je moralno to, kar počneta posrednika? Ne čisto, pa vendar ja – otroku iščeta dober in varen dom.

Toda: mar ne bi bilo bolje, če bi otroka pustila sirotišnici? Nekatere sirote namreč blazno uspejo – recimo v nogometu. Pa tudi sirotam ni treba v vojsko. Je moralna sama »loputa za dojenčke«? Ja – otroka ne umorijo ali splavijo. Toda: kaj če je ta loputa nemoralna, saj negotove ženske dobesedno vabi, naj otroke zapustijo in prepustijo cerkvi in sirotišniško-posvojiteljski birokraciji? Je moralno, da jim vso pot sledita dve policistki (Bae Doona in Lee Joo-young), ki skušata preprečiti prodajo dojenčka? Ja, vsekakor, trgovina z otroki je kriminal! Toda: mar ne bosta s tem posegli v njegovo prihodnost? Lahko, da ga bosta s tem prikrajšali za boljše življenje – za utopijo. To pa je nemoralno. Je moralno, da cerkveno »loputo« prikazujejo kot alternativo splavu in da žensko prepričujejo, da je bolje, da zapusti otroka, kot pa da splavi? Kdo ima moralno pravico, da ženski govori, da bo manj trpela, če bo otroka zapustila, ne pa splavila? Si bo res čestitala, ker ga je zapustila, ne pa splavila? Je lahko takšna izbira res »boljša«? Nobena ni brez strašnih posledic. Možnost izbire v Posredniku, v katerem o tem, kaj se bo zgodilo z otrokom, ne odloča mati (kot se to dogaja v deželah, v katerih je prepovedan splav), postane multivesolje. Dež ga ne izpere, toda dežnik pomaga. Dežnik za dva. (Kinodvor)