Kaitlyn Aurelia Smith: Let’s Turn It Into Sound

+ + + +

Baročna umetelnost in aranžmajska nepredvidljivost vsekakor ne sodita med najaktualnejše smernice v sodobnem popu, ki ljubi maksimalizem, bučnost in bombastičnost. Seveda najdemo izjeme, kot so islandska avantpop šefica Björk, ameriška konceptualna glasbenica in umetnica Laurie Anderson ali predstavnik zgodnje vaporwave garde Oneohtrix Point Never, ki znajo bolj ali manj aktualne estetske anomalije zapakirati v prepričljivo zvočno podobo. Prav nekam vmes med ta imena lahko uvrstimo novi album ameriške glasbenice in skladateljice Kaitlyn Aurelie Smith, ambasadorke ikoničnega sinta znamke Buchla, ki je skozi delo skladateljic z zahodne ameriške obale, kot je Suzanne Ciani, zaslovel po vsem svetu. Kaitlyn Aurelio Smith smo doslej poznali predvsem po novodobnem lotevanju newageevskih sintovskih eksploracij iz osemdesetih in devetdesetih let, ki včasih mejijo na glasbo za jogo ali vaje za čuječnost. Na novem albumu pa glasbenica konkretno razrašča glasbeni izraz v sfere vokalnega avantpopa.

Let’s Turn It Into Sound nas potegne v utopični svet fluorescenčnih digitalnih barv in gladkih linij, kjer so vsi elementi neprestano v gibanju, v fazi preobrazbe iz oblike v obliko. Gre za pop, ki dejavno mutira svojo DNK, vendar brez končno določene forme. Kalejdoskopski modularni melodični motivi, na katerih glasbenica gradi skladbe, se nepričakovano sesuvajo sami vase in ponovno pojavljajo v novih sekvencah, ritmi pa nenadno spreminjajo hitrosti, kompleksnost in silovitost. Občutek ob poslušanju albuma spominja na amorfne podobe umetne inteligence za generiranje vizualij z uporabo besedila, znane kot DALL·E, ki so zadnje mesece preplavile splet. Toda osišče plošče je avtoričin kiborški vokal, ki skače od najnižjih tonov do najvišjih, ubira nekonvencionalne melodične linije in z zadržano teatralnostjo spominja na bolj romantične vokalne odklone že omenjene Björk.

Ne glede na precej zasičene, lahko bi rekli razkošne aranžmaje in ponekod preveč intenzivne spremembe glasbenici uspe zadržati našo pozornost, ne da bi zapadla v samovšečniško napenjanje skladateljskih mišic. Toda vsekakor ni skromna, ko gre za umeščanje detajlov, mogočnih orkestralnih trobil, zavijanja saksofona, buchlinega piskanja in brbotanja, dekonstruiranih ritmičnih sekvenc in digitaliziranih človeških glasov, ki albumu dajejo pridih žmohtnosti. K temu dodatno prispeva dramaturški lok, ki ga avtorica izkoristi za prehajanje med atmosferičnimi intermezzi, zadržanimi pop hitiči in celo poskusi vokalnega techna v liniji Kelly Lee Owens. Gre za precej hiperaktivno muziko, zmedeno v neusmerjenosti in privlačno v nedokončanosti ter prežeto z elementi fantastičnega oziroma newagersko idealiziranega futurizma, ki ga uteleša albumska platnica.