Tam, kjer pojejo raki

zadržan

Nell.

Film Tam, kjer pojejo raki, posnet po razvpitem bestsellerju Delie Owens (v Zambiji jo iščejo zaradi vpletenosti v umor divjega lovca), je ves čas tako obupno smrtno resen, da deluje komično – občutek imate, da se komaj zadržuje, da ne pade v smeh in da se ne začne norčevati iz svoje telenovelistične banalnosti, svoje lirične »težavnosti« in svoje gotske misterioznosti. Najprej dela vse, da bi nas prepričal, da ni revnejše družine od Clarkovih, ki živijo sredi severnokarolinskega močvirja, potem pa dela vse, da bi nas prepričal, da ni toksičnejšega moškega od patriarha te družine (Garret Dillahunt) – tako je zapit, nasilen in brutalen, da mu vsi zbežijo, žena, dve hčerki in sin. Kar izgleda kot pravljični vic. Z njim ostane le Kya (Daisy Edgar-Jones), najmlajša hči, najrevnejše bitje na svetu (čakajte, da – vsa uboga in zapuščena in nadarjena in bosa! – pride v šolo), dobra vila, »močvirsko dekle«, mala prodajalka dagenj, ki pa se kasneje, ko zraste, zaplete z najtoksičnejšim fantom na svetu (Harris Dickinson), sladkobnim, bogataškim športnikom. Obljublja ji, da se bo z njo poročil, a se izkaže, da je že zaročen z drugo. Tudi posiliti jo hoče. In uniči ji dom – no, barako.

Ko se film – Nicholas Sparks sreča Ocvrte zelene paradižnike – začne, ga najdejo mrtvega, za umor pa obtožijo njo, tako da obtičimo med Scilo flešbekov in Karibdo povsem nenapetega sodnega procesa, na katerem jo zagovarja Tom Milton (David Strathairn), ostareli, modri, velikodušni, pokončni odvetnik, ki povsem očitno kanalizira Atticusa Fincha, odvetnika iz klasike Ubiti ptico oponašavko. Mati Kyi na začetku reče, da mora tja, kjer raki pojejo – pomeni: da mora v življenju daleč, čim dlje, čez sebe, do konca. Potem pa jo pusti – sredi močvirja z nasilnim očetom. Ha! Zakaj bi se Kya (Nell, če hočete) tega materinega »napotka« oklepala kot nečesa svetega? Zakaj bi imele materine besede sploh kakršnokoli kredibilnost? To se lahko zgodi le v filmih, ki navijajo za žensko opolnomočenje in ki obenem slavijo ženski mazohizem. Lažje razumete, zakaj nam film, ki je sklenil, da bo nemočno, revno dekle mučil sredi močvirja, tako patetično idealizira naravo. Glejte, kako lepa je! »Močvirje je prostor svetlobe, kjer trava raste v vodi in kjer voda teče v nebo.« Če verjamete. (kino)