»Julija Primic kot žrtev sploh nikoli ni bila prepoznana«

"Julija Primic sodi na emblem slovenskega feminističnega gibanja. Kot žrtev ni bila le utišana, nato pa pozabljena – kot žrtev nikoli ni bila prepoznana. Spomin nanjo je mobiliziran za potrebe varovanja spomina na velikega narodovega sina, 'genija'. Literarna veda (samih moških) kot kolaborant v nacionalnem patriarhalnem redu sugerira, da je muza najbolj ugleden položaj, ki si ga lahko ženska pribori, muza naj se pri sebi muza, ne pa da ponoči od groze ne spi, od strahu ne je in od stresa zboleva. Feministična kritika v spregi s sodobnim pravom literarni vedi odgovarja, da je muza lahko le oseba, ki privoli v sodelovalen odnos v procesu nastajanja umetniškega dela, ne pa nekdo, ki ga nihče nič ni vprašal o rabi podobe in imena, muza ni ženska, ki se mora otepati neželene pozornosti. Julija Primic ni muza, če se je, ko se je zvečer vračala s plesa, ozirala čez ramo, da bi videla, ali ji kdo ne sledi. Morale 19. stoletja ni mogoče meriti z moralo 21. stoletja, se obrambi patriarhalnega reda priglasijo reakcionarne sile v družbi. LOL, zapiše nekdo. Progresiven odgovor je, da prav ob brezbrižnosti v odnosu do moralnih praks minulih časov te zlahka najdejo način, kako se še naprej tihotapijo v našo sedanjost."

(Novinarka, literarna kritičarka in esejistka Mojca Pišek v Delovi kolumni o Juliji Primic, ki je bila najstnica, ko se je vanjo zaljubil 33-letni pesnik France Prešeren in ji potem še več let namenjal pozornost, ki je ni želela in jo je s tedanjo družabno etiketo in bontonom zavračala)