»V Sloveniji so terapije neregulirane, nimamo licenc in vsak človek tvega s svojo izbiro«

"Razredni položaj je zame osnova kakršnega koli razmišljanja o svetu, za revne je težje, lažje se znajdejo v ustanovah. A poudaril bi, da se vsi lahko enkrat znajdemo v instituciji. Lahko je to psihiatrična ustanova, lahko je zavod v Dutovljah ali Hrastovcu. Če ne prej, pa verjetno, ko ostarimo. Mislim, da to ni življenje po meri človeka. To tveganje nosimo vsi, največje pa revni. To je izhodišče, ni pa končni odgovor, saj menim, da svet ni tako enostaven, da bi lahko na vsako vprašanje odgovorili zgolj iz razredne perspektive, čeprav se to zna slišati všečno."

"Hočem brskati globlje za tem. Sicer so v Sloveniji terapije neregulirane, nimamo licenc in vsak človek tvega s svojo izbiro. Problematična je situacija na področju psihoterapije, kjer ni zakona. Zelo težko pa je tudi dobiti napotnico v zdravstvenem sistemu. Revščina lahko že sama po sebi za sabo potegne slabše okoliščine, denimo alkoholizem in druge stiske. Revnejšim je težje priti do pomoči."

(Pisatelj Andraž Rožman, avtor romana Titov sin, o razrednih razlikah med tistimi osebami, ki lahko dostopajo do terapij in širše do skrbi za lastno duševno zdravje, in tistimi, ki ne morejo; v intervjuju za MMC RTV SLO)