Slepe fasade

Javni prostor v mestih soustvarjajo stavbe, ki ga obdajajo. Vizualna podoba teh stavb oziroma njihovih fasad je zato ena od najpomembnejših nalog pri arhitekturnem načrtovanju. Osrednja tema likovne zasnove fasade je navadno oblikovanje okenskih odprtin, saj večina stavb potrebuje osvetlitev. Zaradi racionalnosti poskušamo ob fasado umestiti čim več prostorov, ki potrebujejo dnevno svetlobo, druge pa umaknemo v notranjost. Kljub temu se iz različnih razlogov dogaja, da na večjem delu fasadne ploskve ali kar na celotni ploskvi ni oken. Takim fasadam rečemo slepe fasade. Zaradi odsotnosti okenskih odprtin, ki bi definirale njihovo osnovno geometrijsko mrežo, so kot nepopisan list, ki ga moramo zapolniti – ali pač ne. A kljub ponavljajoči se modnosti minimalističnega pristopa, ki občuduje mogočne nedefinirane površine, je za človeka očitno vendarle bolj značilen »horror vacui« oziroma strah pred praznino, kakor umetnostna stroka označuje podrobno krašenje ploskev, ki bi načeloma lahko ostale prazne. Slepe fasade arhitekti zato navadno obdelamo z vzorci, teksturami, reliefi, zelenjem ali kar s podobami pravih arhitekturnih elementov – slepimi okni, vrati, oboki … Ali pa jih preprosto poslikamo. Pri tem pa upamo, da lastnikov stavbe ne bo premamila vrednost, ki jo ima slepa fasada kot potencialna površina za oglaševanje.

V strnjeno pozidanih mestnih predelih so slepe fasade pogosto izpostavljeni požarni zidovi. To so stranski zidovi stavb, kjer se ena stavba načeloma stika s sosednjo, tako da sta oba požarna zidova skrita. Kadar pa se zgodi, da je sosednja stavba porušena ali še  ni zgrajena ali pa je ena stavba višja ali tlorisno zamaknjena, postane požarni zid viden. Takšen položaj je lahko začasen, dokler sosednja stavba ni (spet) zgrajena, lahko pa traja desetletja ali postane stalen. Zaradi večkratnega vojnega uničenja in nenehnega prenavljanja mest so take slepe fasade v Evropi precej pogoste.

Druga vrsta slepih fasad so stranske fasade modernističnih večstanovanjskih blokov. Kadar so v vsakem nadstropju vzdolž hodnika nanizana stanovanja z enostransko orientacijo, nastane na vsakem koncu stavbe večja stena brez oken. Te slepe fasade navadno niso bile grafično obdelane, saj je modernistično gibanje zavračalo ornamentiranje stavb, poleg tega je kolektivna gradnja težila k čim cenejši izvedbi. So pa to slabše sprejeli prebivalci, saj so velike abstraktne sive ploskve delovale pusto in enolično, zato so jih sčasoma marsikje tako ali drugače zapolnili.

Najpogostejši način obdelave slepih fasad je poslikava, saj je tehnično najpreprostejša in z njo ni pretiranega stroška, poleg tega jo je vedno mogoče preprosto znova prepleskati. Možnosti likovnega izraza so pri tem tako rekoč neomejene. Zanimivo pa je, da se motivika v različnih mestih razlikuje in je pogosto izraz lokalnih posebnosti: dejavnosti, družbenih vprašanj in zanimanj, tudi lokalno značilnih umetnostnih slogov … V Bruslju so pogoste upodobitve belgijskih stripovskih junakov (Tintin in drugi) in stripovski slog nasploh. V Berlinu prevladujejo grafitarske poslikave, značilne za alternativna družbena gibanja, motivi se prepletajo s simboli ali neposrednimi političnimi gesli. Na skvoterskih stavbah se poslikave pogosto znajdejo tudi na glavnih fasadah. V Kaliforniji, precej drugače, opazimo lagodne prizore iz »ameriškega načina življenja« po kalifornijsko, ki so neredko bolj ali manj prikrita reklamna sporočila. V Parizu stenski umetniki navdih radi iščejo v bogati zakladnici francoske slikarske umetnosti.

Zanimivo je, da so na slepih fasadah zelo pogosti iluzionistični motivi, ki ustvarjajo vtis globine ali kar nadrealistične trodimenzionalne prizore: skozi poslikavo navidezno pogledamo v notranjost hiše, včasih se siceršnja fasada odgrne kot zavesa, skozi naslikana okna zrejo naslikani prebivalci ali pa poslikava prikazuje gozdno idilo ali akvarij z ribami v sredici hiše ...

V Sloveniji takih poslikav ni veliko. Eden od razlogov je verjetno, da nimamo veliko strnjeno pozidanih mestnih predelov, kjer bi bili na voljo razgaljeni požarni zidovi. Eden izmed bolj znanih v Ljubljani je gotovo tisti na Gostilni Figovec na trgu Ajdovščina, ki ga že desetletja krasi naslikan sadovnjak, sicer reklama ajdovskega proizvajalca sadnih sokov Fructal. Ljubljančani se bodo spomnili tudi z renesančno iluzionistiko navdahnjene poslikave klasičnega stebra, ki ga podpirajo atlanti, na manjši slepi fasadi ob Gregorčičevi ulici, ki verjetno spada k sosednji piceriji.

Dve opaznejši poslikavi sta se v Ljubljani pojavili na velikih slepih fasadah poslovnih stavb nekdanjih ljubljanskih občin. Na stavbi ob Tržaški cesti, v kateri je zdaj občinski oddelek za gospodarske dejavnosti in promet, je, očitno z nekaj samoironije, narisan vozel cest, ki kot piton davijo človeka in Zemljo. Poseben umetniški projekt pa je bila poslikava nekdanje občinske stavbe v Šiški. Njen avtor je bil ameriški umetnik španskega rodu Jorge Rodriguez Gerada, ki je na stransko slepo fasado z ogljem narisal monumentalen portret naključne Ljubljančanke, ki jo je spoznal ob obisku mesta. Ker je dež oglje postopoma spiral, je portret počasi bledel, dokler niso z obsežne betonske fasade zrle le še oči.

Kadar je jasno, da bo slepa fasada ostala še dolgo ali trajno razgaljena, jo je mogoče tudi arhitekturno obdelati. Lahko se s profiliranjem izdelajo fasadni venci in obrobe navideznih (slepih) oken, da se ustvari vtis prave fasade, ali pa se s prebitjem zidu naredijo dodatna prava okna. Marsikje so si tako stanovalci samovoljno ustvarili dodatne okenske odprtine, čeprav je to zelo sporno z vidika požarne varnosti (požarni zidovi so namenjeni prav preprečevanju prehajanja požara med sosednjimi stavbami), predvsem pa je lastniku sosednjega zemljišča s tem otežena gradnja, saj svoje stavbe ne more graditi do stika s sosednjo (kot je pri strnjeni pozidavi značilno), ne da bi zazidal sosedovo okno.

Zanimiva rešitev za dolgoročno slepe fasade je tudi ozelenitev. Poleg bršljana in drugih tradicionalnih plezalk zdaj obstaja več tehnoloških rešitev za zelene stene oziroma kar vertikalne vrtove. Posebni paneli ali obešene tkanine z žepi za zemljo in integriranimi zalivalnimi sistemi omogočajo ustvarjanje bujnih in pisanih fasadnih ozelenitev, ki lahko popestrijo javni prostor in tudi nekoliko izboljšajo lokalno mikroklimo. Taki posegi so v tujini vedno bolj priljubljeni. V Ljubljani za zdaj lahko omenimo le en manjši primer, miniaturno zasaditev trte na latniku na slepi fasadi ob Trubarjevi cesti (poslovalnica Loterije Slovenija).

Žal so v Sloveniji najbolj priljubljena »umetnost«, ki jo na slepe fasade postavijo lastniki stavb, reklame. Očitno je pri nas že dolgo tako, saj je imel menda s tem težave že Plečnik pri gradnji znamenitega Peglezna ob Poljanski cesti. Pred Plečnikovo zgradbo je tam stala starejša stavba z istim imenom, ki pa jo je porušil ljubljanski potres. Lastnik sosednje stavbe je razgaljeni požarni zid oddajal kot oglaševalno površino in je zato odločno nasprotoval novogradnji, ki bi ga vnovič zakrila in mu požrla dobiček. Zaradi splošne in neomejene oglaševalske stihije je dandanes le še huje. Oglaševalski panoji ogromnih razsežnosti zijajo s tako rekoč vsake slepe fasade, najsi bo to razkrit požarni zid ali večja stena stanovanjskega bloka.

Prav zaradi hude prenasičenosti našega javnega prostora z vizualnimi sporočili, k čemur največ prispeva oglaševanje, ne bi bilo primerno pozivati k dodatnemu poslikavanju morebitnih preostalih slepih fasad. Bi bilo pa za slovenska naselja blagodejno, če bi reklame nadomestili z umetniškimi posegi ali ozelenitvijo. Tudi stanovanjski bloki pri nas niso tako ogromni in enolični, da bi nujno potrebovali vizualno popestritev. Slepe fasade na njih so navadno skrbno arhitekturno obdelane s strukturiranjem volumnov in fasadnih oblog, na primer zlaganjem fasadne opeke ali profilacijo betonskih prefabrikatov, dodatno pa jih »popestrijo« zastekljeni in prezidani balkoni. Poleg tega bi si v kakofoniji podob lahko kdaj privoščili tudi malce sproščujoče praznine.