»Če znižamo temperaturo s 26 stopinj Celzija na 23, zmanjšamo porabo – in strošek – za petino«

Jure Vetršek je raziskovalec in projektni vodja na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani, ki se že več kot 15 let ukvarja s projekti učinkovite rabe in obnovljivih virov energije. Diplomiral je na Fakulteti za strojništvo, po magisteriju na interdisciplinarnem študiju varstva okolja na Univerzi v Ljubljani je magistriral še na islandski RES – The School for Renewable Energy Science.

Najprej osebno vprašanje: ste, glede na to, da ste poznavalec, v zadnjih mesecih kaj spremenili pri svoji energetski oskrbi in kaj? 

Z družino živim v večstanovanjski hiši v Zasavju. V hiši imamo, kot recimo v blokih, skupen rezervni sklad, v katerega vlagamo in iz katerega financiramo skupne investicije. Ravno lani – to težko priznam – smo kupili plinsko peč, kar se že letos izkazuje za slabo odločitev. Zemeljski plin je imel pri nas neki status energenta za prehod na obnovljive vire, kar se potrjuje kot tveganje.

A zdaj uvajamo spremembe. Ravno smo pridobili soglasje za postavitev sončne elektrarne. Računam, da bo stala in začela delovati v nekaj tednih.

V svojem stanovanju pa bomo namestili klimatsko napravo, ki jo nameravamo uporabljati tudi za segrevanje. Stanovanji pod našim in nad njim klimatsko napravo že imata.

Gre za standardno, klasično klimatsko napravo? 

Ja. V Sloveniji so klimatske naprave v glavnem videne zgolj kot naprave za hlajenje. V resnici so to preproste toplotne črpalke, ki proizvedejo tri do štiri enote toplote na vsako porabljeno enoto elektrike.

S tega vidika so bistveno primernejše za segrevanje prostorov kot zelo oglaševani IR-paneli, pri katerih je razmerje med porabljeno elektriko in proizvedeno toplotno energijo ena proti ena. Pri IR-panelih gre torej za neposredno električno ogrevanje kot pri kaloriferjih. Take naprave bi morali uporabljati le izjemoma, za hitro dodatno ogrevanje prostorov, recimo kopalnice, nikakor pa ne kot primarni sistem za ogrevanje 24/7.

Pri klimatskih napravah gre za nekajkrat večji izkoristek. A prva prednostna naloga mora biti zmanjševanje rabe z izolacijo fasade, menjavo oken in učinkovitim prezračevanjem.

Bodo ti neposredni električni ogrevalni sistemi kmalu prepovedani? 

Vgradnja se omejuje pri novogradnjah, ki morajo upoštevati PURE, pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah.

Kaj pa cena klimatske naprave? 

Okoli 1500 evrov z vgradnjo, vendar ima štiri kilovate za hlajenje in 3,5 kilovata za ogrevanje plus sistem za čiščenje zraka, zato je nekoliko dražja. Računam, da gre za nakup za 15 let pri rednem vzdrževanju, menjavi filtrov.

Pri teh napravah je treba nekam namestiti tudi zunanjo enoto, te pa niso najbolj estetske in tudi ne povsem tihe. A to je s premislekom rešljivo, recimo, ne namestiš je ob oknu sosedove spalnice.

Manj rešljiv je drug zadržek, ki je povezan z delovanjem podnebja, to je s »pihanjem« oziroma intenzivnejšim premikanjem zraka, ki ga povzroča. Kot me je poučil sodelavec antropolog, sodimo na geografsko območje, ki sega od nas do Grčije, kjer je zelo veliko zadržkov, celo strahov pred pihanjem. Sklepam, da je tudi to gibanje zraka pri marsikom zadržek za uporabo klimatske naprave.

Omenili ste, da postavljate sončno elektrarno. Koliko časa je trajalo pridobivanje dovoljenj? Po nekaterih informacijah je čakanje na namestitev zdaj daljše od čakanja na dovoljenje. 

Na dovoljenje na priklop na omrežje je treba čakati različno. Znanec ga je na območju Ljubljane dočakal v dveh tednih, mi v Zasavju smo čakali dva meseca in pol, moji starši, prav tako v Zasavju, ga po treh mesecih za individualno hišo še nimajo.

Za montažo se dogovarjamo ravno te dni in računam na največ dva tedna.

Veliko ljudi sprašuje, ali bi lahko nameščali sami. A montaža pomeni poseg v električne naprave, mora biti izvedena profesionalno. Kakšen teden je mogoče tudi potrpeti, saj gre vendar za dolgoročen sistem. Sam pričakujem delovanje brez večjih posegov prihodnjih 30 let.

Kakšen prihranek pa si obetate od sončne elektrarne? 

Ke r nimamo možnosti postavitve na strehi hiše, bomo panele postavili na strehe dveh garaž s površino približno 30 kvadratnih metrov. V grobem računamo na prepolovitev letne porabe elektrike.

Zdaj imamo na stavbi dva števca, po novem bomo imeli enega in bomo namestili odštevalne števce, da bomo lahko spremljali porabo po posamičnem stanovanju.

Kako pa se najpreprosteje izračuna, koliko površin za sončne panele potrebuje stanovanje? 

Mogoč grobi izračun je iz porabe elektrike. Za vsako megavatno uro, torej tisoč kilovatnih ur, porabljene elektrike potrebujemo en kilovat priključne moči, za kar potrebujemo nekje od šest do osem kvadratnih metrov površine.

En kilovat priključne moči stane tisoč evrov, tisoč sto evrov, odvisno od lastnosti strehe. Če je streha ravna, je montaža dražja, kot če paneli ležijo na strehi s primernim naklonom. Najoptimalnejši naklon za letni donos je približno 30 stopinj v smeri od jugozahoda do jugovzhoda.

Ta strošek zajema vse? To je elektrarna »na ključ«? 

Ja. Če je deset kilovatov priključne moči, je strošek 12, 13 tisoč evrov. Zdaj zaradi velikega povpraševanja cene rahlo rastejo, vendar je tudi ponudnikov vse več.

Leta 2021 je povprečna letna poraba elektrike pri gospodinjskih odjemalcih z dvotarifnim merjenjem znašala 4486 kilovatnih ur. Torej tak povprečni porabnik potrebuje v grobem od 27 do 36 kvadratnih metrov primernih površin za panele, strošek pa je okrog pet tisoč evrov?

Ja, to je informativni pre račun. So pa manjše elektrarne dražje na kilovat.

Je vlaganje v sončne elektrarne smiselno? 

Definitivno! Tukaj je veliko potenciala, saj smo deset let stagnirali in dodali k oskrbi najmanj obnovljivih virov v celotni EU, veliko je modelov, ki se morajo razviti, recimo uporaba streh javnih stavb in skupnostni pristopi, kot je na primer združitev gospodinjstev v zadruge ali druge entitete. Nedavno je občina Ljubljana zaključila razpis, s katerim je dala na voljo svoje strehe.

Po pisanju Dnevnika je občina pripravila nabor okoli 200 primernih javnih objektov in površin, iz zaključka razpisa pa izhaja, da je izbrani in edini ponudnik Petrol s partnerskima podjetjema Resalta in Res ERC izrazil zanimanje za pet občinskih stavb. 

Podrobnosti ne poznam, a že iz teh podatkov izhaja, da je potencial velik, mogoče pa bodo preostale strehe ponudili okoliškim prebivalcem, da postavijo skupnostne elektrarne, kot se to dogaja v Hrastniku.

Koliko težav, motenj pri toplotni oskrbi gospodinjstev pa pričakujete v prihajajoči zimi? 

S plinom kot najbolj proble matičnim energentom z vidika dobave se v Sloveniji ogreva nekaj več kot 122 tisoč gospodinjstev, ki pa skupaj porabijo manj kot 15 odstotkov zemeljskega plina, porabljenega v državi, torej veliko večino porabita industrija in gospodarstvo. Količine za oskrbo gospodinjstev bomo dobili, tudi če ne bomo podpisali solidarnostnega sporazuma z Avstrijo, kjer se pri sklenitvi zatika. Imamo pa že sklenjen sporazum o solidarnostnih ukrepih za zagotovitev zanesljivosti oskrbe s plinom s sosednjo Italijo, minister za infrastrukturo pa je pred dnevi v kratkem napovedal še sklenitev sporazuma s Hrvaško. Tako da bo oskrba gospodinjstev verjetno potekala brez težav, drugo vprašanje pa je nabavna cena. Vendar je vlada s septembrom za eno leto omejila drobnoprodajne cene plina za vse skupine zaščitenih odjemalcev, to pomeni tudi za gospodinjske odjemalce, bolnišnice, šole in podobne.

Do cenovnih kapic na energente, ki veljajo za vse, ste nekoliko kritični. 

Nujno je, da država pomaga vsem in vsakemu, ki se spoprijema z energetsko revščino, ki ima nizke prihodke in potrebuje pomoč za zagotavljanje zdravega bivalnega okolja. S temi se mora država ukvarjati primarno. Uvedba splošne cenovne kapice pa je netargetirani ukrep, ki zelo veliko stane in koristi tudi takim, ki jih zvišanje cen ne bi finančno prizadelo, kaj šele ogrozilo. Targetirani ukrepi so zato primernejši.

Taka netargetirana regulacija cen poleg tega, in to je treba poudariti, zavira ukrepe učinkovitosti in prehod s fosilnih goriv na druge vire. S tem se dela dolgoročna škoda okolju in biotski raznovrstnosti, zaradi aktualne krize torej delamo več nepopravljive okoljske škode, kot bi bilo nujno. Morali pa bi radikalno poseči v delovanje energetskega trga in presekati špekulacije.

V individualnih hišah se lahko za spremembo energetske oskrbe odloči sam lastnik, v večstanovanjskih blokih pa je pogosta težava, kje sploh začeti. Upravniki tukaj niso ravno v pomoč. 

Drži. Upravniki imajo najpogosteje le en predlog, ki je, da bodo zbrali tri ponudbe in potem se bodo stanovalci odločili, ali se bodo lotili neke investicije, kot je menjava oken ali fasada, ali ne. Tukaj obstajajo tudi korupcijska tveganja, saj imajo lahko upravniki in ponudniki storitev dogovore, ki stanovalcem niso razkriti.

Zato je ključno dvoje: najti ustrezno strokovno svetovanje. Eko slad ima mrežo energetskih svetovalcev, imenuje se Ensvet, in ponuja brezplačno pomoč – glede energetskih naložb in glede pridobivanja sredstev Eko sklada. Te neodvisne nasvete je treba najprej dobiti.

Druga izredno ključna stvar pa je, da se med stanovalci najde eden, ki ga projekt zanima in se je pripravljen angažirati. Nekdo, ki bo neko stičišče med stanovalci, spodbujevalec projekta. Nikakor ni treba, da ima ta oseba tehnična znanja – imeti mora socialne veščine, vztrajnost in voljo.

Take spremembe, zlasti določitev tega »lokalnega junaka«, so v praksi prinesle premike pri projektih energetske obnove, ki so več let stali na mrtvi točki, in preverjeno delujejo.

Če se vrnemo h gospodinjstvom v hišah – ogromno jih pripravlja peči na drva. 

To v Ljubljani in še nekaj mestih ni tako očitno, zunaj mest pa zelo. V Sloveniji je večina stanovanj v hišah (po podatkih Statističnega urada RS za januar 2018 je skoraj 63 odstotkov prebivalcev živelo v enostanovanjskih hišah, op. a.), in to na podeželju. Hkrati je pri nas vsak peti tudi lastnik gozdov (Zavod za gozdove govori o 413 tisoč gozdnih posestnikih) in les je naravna surovina, na katero se tradicionalno naslonimo.

Kakšna pa so tveganja? 

Povečano kurjenje lesa samodejno prinaša slabšo kakovost zraka, to bodo občutili zlasti prebivalci številnih območij z zimsko inverzijo.

Vsako gorenje, lesa, plinastih in tekočih goriv, je nevarno. Potrebuješ kisik, kroženje zraka, lahko nastaja monoksid, ki je smrtno nevaren. Zato je letos še posebej pomembno zračenje prostorov, zlasti tistih z novimi okni, ki zelo tesnijo. V tem primeru so lahko past.

Slaba plat kurjenja lesa, ki je spodbujeno s krizo, je zagotovo tudi, da bi utegnilo ostati stalnica, namesto da bi opuščali fosilna goriva, pa tudi biomaso, ki prav tako povzroča toplogredne pline. Torej da ne bi več prednostno vlagali v energetsko sanacijo in v radikalno zmanjšanje porabe energije, ker je les dostopen.

Zmanjšanje porabe energije je sicer pri razmisleku o menjavi načina oskrbe z energijo prvi korak. 

Nujno! Številni na primer kupijo toplotne črpalke ali namestijo sončne elektrarne, ne da bi razmislili, kaj šele ukrepali za zmanjšanje porabe energije. To je popoln nesmisel, ki vodi v nakup predimenzionirane in preplačane naprave za oskrbo, hkrati pa za naprej pomeni izgubo energije.

Zamenjava oken in izolacija stavbe od fasade do podstrešja brez posebnih zvijač prepolovita porabo energije. Za te ukrepe moramo poskrbeti najprej.

Pomembno je tudi redno vzdrževanje naprav porabnikov energije in dejavno upravljanje, recimo uravnavanje temperature v prostorih, če imamo na radiatorjih termostatske ventile.

So prihranki energije pri znižanju temperature za eno stopinjo visoki? 

Seveda. Približno šest, sedem odstotkov se zmanjša poraba na vsako stopinjo, ko govorimo o temperaturi, višji od 20 stopinj Celzija. Če recimo v prostoru znižamo temperaturo s 26 stopinj Celzija na 23, zmanjšamo porabo – in sočasno strošek – za petino.

Zato je pametno spremljati temperaturo? 

Ja. Temperaturo je treba meriti sredi prostora, nekje 120 centimetrov nad tlemi.

Primerno temperaturo pa je težko določiti splošno.

Nemogoče. Kjer smo dlje, želimo občutek ugodja, ta pa je odvisen od našega spola, starosti, presnove, aktivnosti, ki jo v prostoru opravljamo, od tega, kako smo oblečeni.

Izvorna težava je že v tem, da so uradni standardi, ki se uporabljajo pri projektiranju stavb – skupaj s tistimi za ogrevalne sisteme –, narejeni po modelu 80-kilogramskega moškega, kar seveda v praksi povzroča težave, saj večina ljudi ni 80-kilogramski moški.

Drugo je dinamično ugodje. Raziskave ugotavljajo, da fiksna temperatura poleti ali pozimi ni zdrava. Priporoča se sprememba za stopinjo na uro, to pomeni, da bi ob prihodu, recimo v pisarno, zjutraj tam bilo 18 stopinj Celzija, v štirih urah bi se temperatura zvišala na 22 stopinj in nato v istem tempu nazaj. Taka dinamika bi imela več pozitivnih učinkov – na znižanje stroškov in na zdravje, saj zmanjšuje tveganje za diabetes in srčno-žilne bolezni, pospešuje kurjenje maščob, to pa pomeni manjše tveganje za debelost, »trenira« sistem termoregulacije telesa[J1].

Čeprav govorimo o ugodju, to ne izključuje racionalnosti. Recimo pozimi ogrevati prostor toliko, da smo v njem v kratkih rokavih, ne sme biti standard.

S čim pa je še mogoče doseči večje prihranke energije v gospodinjstvu? Kaj recimo z bojlerjem? 

Bojler ima dva kilovata, in če bi vse leto delal na polno, bi to čez palec stalo nekje tri tisoč evrov. A ne gre tako. Bojler se vklaplja, izklaplja, stene so dobro izolirane, ni večjih izgub. Poraba energije je zato dejansko odvisna od porabe vode, torej kolikokrat mora segrevati vodo do nastavljene temperature.

Nižja temperatura samodejno pomeni manj porabe, a hkrati prinaša tveganja za razvoj mikroorganizmov v ceveh, na primer legionele. Če recimo vodo v bojlerju segrevamo do 40 stopinj Celzija, kar je primerno za tuširanje, jo moramo vsaj enkrat na teden segreti na 70 stopinj Celzija in jo spustiti skozi sistem, da se uničijo mikroorganizmi. Večina gospodinjstev ne ravna tako dinamično, pomembno je tudi vzdrževanje bojlerja – s kamnom zabasani grelniki imajo manjši izkoristek.

Zanimiv je podatek, da v slabo izoliranih stavbah segrevanje vode pomeni petino ali celo četrtino porabe energije, v dobro izoliranih, nizkoenergijskih stavbah pa se za segrevanje vode porabi prav toliko kot za toplotno ogrevanje, saj se za slednje porabi toliko manj.

Morda še zanimiv izsledek iz raziskave na Danskem: pokazalo se je, da gospodinjstva, ki so prešla na sončne celice, porabijo manj energije. Zakaj? Ker se ljudje začnejo obnašati racionalno: ko je sonce, dajo prati perilo, vklopijo pomivalni stroj, skratka, ozavestijo energijo, ki je drugače precej abstraktna.

Nasveti Eko sklada

Izbor drobnih nasvetov z velikim učinkom Najcenejša je tista energija, ki je ne porabimo. S kuhanjem v pokriti posodi zmanjšamo porabo električne energije tudi do trikrat. Električno pečico izklopimo približno deset minut pred koncem peke, saj je v njej dovolj toplega zraka, da se bo jed spekla do konca. Iz hladilnika in zamrzovalnika redno odstranjujemo ledene obloge, ki močno zmanjšajo učinkovitost hlajenja in občutno povečajo porabo električne energije. Prazni hladilniki in zamrzovalne skrinje so največji porabniki energije, zato njihovo velikost izberemo glede na dejanske potrebe. Uporabljamo podaljšek za električno energijo s stikalom, da zmanjšamo nepotrebno porabo delovanja v stanju pripravljenosti (stand-by). Grelnik vode, bojler, izklapljajmo pri vsaki daljši odsotnosti. Z znižanjem temperature pranja s 60 stopinj Celzija na 40 prihranimo tudi do 45 odstotkov energije. Prehodnih prostorov, ki so v uporabi le del dneva, sploh ni treba ogrevati oziroma jih ogrevamo bistveno manj kot bivalne. V zimskih mesecih ponoči okna po možnosti zastirajmo s polkni, roletami ali debelimi zavesami, saj so tedaj izgube toplote največje. Če so radiatorji postavljeni ob okno, je priporočljivo obnje postaviti posebno izolacijsko ploščo, narejeno denimo iz plasti aluminijaste folije in umetne pene, s čimer preprečimo toplotne izgube.