Komentar / N'toko: Luknja v obliki Pahorja

Prebivalci postdrnovškovske Slovenije smo se navadili na zabavne predsedniške volitve. Te so vedno privabile množico političnih outsiderjev in čudakov, saj je slovenski predsednik predvsem simbolna figura, nekakšna maskota, ki namesto sivega političnega razreda predstavlja ljudstvo v vsej njegovi raznolikosti. Že Drnovšek sam je med predsedovanjem doživel metamorfozo iz resnobnega državnika v hipijevskega self-help guruja. Postal je oseba, ki je prej kot politične cilje interesnih skupin utelešala individualna hrepenenja ljudi po pravičnejšem svetu. Po njegovem umiku je leta 2007 za položaj kandidirala množica posebnežev, od avanturističnega kriminalca Zmaga Jelinčiča do provokatorja Arturja Šterna, ki je s kandidaturo zgolj nabiral material za resničnostni šov Gola resnica. Njihovemu tempu sta morala slediti tudi etablirana favorita Lojze Peterle, ki se je z nastopi na orglicah poskušal narediti ljudskega, in pa Danilo Türk, ki je moral sestopiti z diplomatskega piedestala v sfero pop trasha in voditi oddajo s slovenskimi misicami na TV Paprika. Tako je bil teren nastavljen za prihod Boruta Pahorja, ki je do popolnosti razumel vlogo predsednika/maskote in se iz parlamentarnega kravatarja preoblekel v vse mogoče kostume, kidal gnoj, mešal beton in plesal polko. Na predsedniških volitvah pač ne izbiramo političnega predstavnika, ampak utelešenje kakofoničnih, bizarnih in med seboj izključujočih se ljudskih hrepenenj.