Nespodobni bog

V svoji repliki na članek Nespodobni bog je Gregor Hrovatin nanizal nekaj izjemno povednih vprašanj na temo razžaljenih verskih čustev. Ta vprašanja že vsebujejo tudi odgovore, zato jih ne bi komentiral, bom pa opozoril na spregledan vidik, zakaj so slovenski verniki tako občutljivi v svojih verskih čustvih. Naj povem kar naravnost – zato, ker so bila za časa socializma in komunistične diktature verska čustva tabu in zaščitena enako kot kočevski medved ali nacionalna čustva. Kočevskega medveda je bilo prepovedano ustreliti, verska in nacionalna čustva pa žaliti. Zato umetnost v času socializma ne pozna sproščene, kritične ali satirične obravnave verskih tem. Za razliko od zahodnih demokracij, kjer je tega v izobilju. Naj spomnim samo na Bunuelove, Fellinijeve, Pasolinijeve filme, pa na Monty Pythonske satire. V slovenski in jugoslovanski kinematografiji pa ni filma ali vsaj kadra, ki bi vero, vernika ali duhovnika prikazoval na satiričen ali ironičen način.

Slovenski verniki, predvsem pa kleriki, niso vajeni sproščene uporabe verskih tem in simbolov, zato na vsak tak pojav reagirajo burno in ga razumejo kot napad na vero in cerkev. Zmotno pa to razumejo kot posledico bivše ateistične družbe, čeprav je ta njihova verska čustva dejansko ščitila. Ta zaščita je izhajala iz nedemokratične narave partijske države, demokratična ureditev pa sploh ni možna, če so posamezne vere, ideologije ali nosilci politične oblasti nedotakljivi. Demokracija ščiti posameznikove osebne okoliščine, kamor spada tudi verska pripadnost, zaradi katerih človek ne sme biti diskriminiran. Ni pa razloga za nedotakljivost verskih naukov in prepričanj, saj pri kateremkoli verovanju ni mogoče najti ničesar, kar bi bilo vredno posebnega spoštovanja in bi izhajalo le iz vere same. A ne zato, ker pri verah ne bi bilo nič pozitivnega in spoštovanja vrednega, vsekakor pa religije ne premorejo ničesar, kar ne bi bilo enako spoštovanja vredno tudi v laičnem in celo ateističnem okolju.