Luknja v obliki Pahorja

Pravzaprav se ne nameravam prepirati z N’tokom ali kakšnimi drugimi komentatorji, ki ocenjujejo značajske in politične lastnosti kandidatk in kandidatov za predsednika republike. Vsak ima v rokavu svoje adute, ali vsaj najmanj slabega kandidata, zato morajo vsi drugi izpasti, kot še slabši od manj slabe izbire. Ampak kar je preveč, je preveč. Ko sem v komentarju z zgornjim naslovom prebral karakterizacijo in politično umestitev Nataše Pirc Musar, sem najprej pomislil, ali je še kakšna druga Nataša? Atributi kar padajo, »poosebljenje individualističnega karierizma«, »ne prihaja iz političnih kuloarjev«, »odtujena od ljudstva«, »v letih prehajanja iz ene prestižne službe, v drugo ni srečala veliko nepremožnih«, skratka bogata odvetnica, ki dela za bogate, od nje ni pričakovati nič dobrega, je pač samo rezultat kadrovske luknje na levoliberalnem političnem polju. Take Nataše ne poznam, pa sem Natašo Pirc Musar malo bolje spoznal že pred skoraj dvajsetimi leti, po sprejemu in uveljavitvi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Ta zakon, ki temeljito vpliva na večjo transparentnost delovanja javne uprave, se zdi danes samoumeven, v resnici pa je bilo treba vložiti veliko truda, da se je prebil skozi tiha nasprotovanja državnega uradništva in si pridobil podporo v parlamentu, je vzpostavil tudi funkcijo, ki se mu danes reče informacijski pooblaščenec (ker urad vodi ženska, pravzaprav informacijska pooblaščenka). Vzpostavitev urada informacijske pooblaščenke, ki ima zobe in lahko ugrizne, kadar prihaja do oviranja dostopa do informacij javnega značaja, je bila še težja naloga in Nataša Pirc Musar jo je izvrstno opravila. Na tej funkciji je NPM opravila več, kot se pričakuje od dobrega in korektnega predstojnika, svoje delo je opravila s presežkom. Danes ta urad (tudi zaradi njene naslednice, aktualne informacijske pooblaščenke), vsaj po mojem mnenju, predstavlja državno institucijo, ki ima razmeroma velik ugled in avtoriteto v javnosti. Hočem reči, »individualistični karierizem« ne more pojasniti njenega desetletnega dela v javno korist in za javno dobro (kar informacije so), pa tudi tega ne, da se je bilo treba s strokovnostjo in politično držo zoperstaviti pritiskom, ki jih ni bilo malo.

Tudi če se ozremo na njeno »prehajanje iz ene prestižne službe v drugo«, bi nemara lahko omenili, da jo je programski svet RTV leta 2014 izvolil za generalno direktorico RTVS, pa je politika (bojda pretežno leva) še pravočasno prepoznala njen »individualistični karierizem« in ji je odrekla opravljanje te funkcije, četudi so ji sodne instance dale prav, vendar že prepozno, da bi uresničila svojo karieristično nakano. Navsezadnje se je zaposlila tam, kjer se je lahko, v lastni odvetniški pisarni, priznam prestižni, ampak ta prestiž in kliente si je morala ustvariti. Tudi sam sem pred nekaj meseci imel nekaj sitnosti z užaljenim, zdaj že nekdanjim šefom policije, in sem v njeni odvetniški pisarni, čeprav nisem bogat (pa tudi reven ne), dobil potrebno pravno pomoč in ubranil pravico do svobode govora, tako zase, kot implicitno tudi za druge.

Če je N’toko v karakterizaciji NPM pozabil, česar se nikoli ni spomnil, Grega Repovž v tej isti številki Mladine, poskuša pozabiti, česar se je spomnil. Spomnil se je njene vloge informacijske pooblaščenke, nedvomno ji priznava javne nastope, še posebej v času Janševe zadnje vlade, nasprotovanje vladanju z odloki, zavzemanje za pravno državo. Ampak vse to v njegovem prispevku deluje kot nekakšen obledel omet, ki je prepleskan z očitki o luksuzu, bogatih klientih, (navidezno) nizki plači (kakšen kraval bi šele bil, če bi bila plača previsoka!) in v to, da se v »očeh ljudi« spreminja v predstavnico premožnih. Saj pravim, ne bi pričakoval, da bi bila NPM njegova volilna izbira, zakaj le, ampak poskusov politične nevtralizacije njenega »libertarnega naboja« ni treba zavijati v oči drugih ljudi. Med temi zanesljivo ni mojih.