TV komentar / Primer Nejc Krevs

Nejc Krevs je bil že kot novinar ena taka žalostna podoba. Ko pravimo žalostna, je to iskreno in prav dobronamerno rečeno: v njem je toliko volje, toliko truda, toliko želje, iskrene ambicioznosti, ampak kljub temu mu ni uspelo prodreti. Ob tem je imel še en problem: da dela neprijetne propagandne prispevke za Izrael. Seveda razumemo, da je judovstvu, Judom in težko priborjeni državi Izrael osebno predan. S tem ni nič narobe. Vsak novinar ima svoj intimni svet. Vendar pa vsak novinar z vsaj malo razumevanja, kaj je novinarstvo, ve, da ko gre za tako močno osebno vpletenost in predanost nečemu takemu, to hkrati pomeni, da o tem ne moreš poročati. Ker je tvegano. In pri Krevsu se vse skupaj vedno znova zdi neverodostojno, cenena propaganda, škodljiva tako za stvar, za katero se bori, kot seveda zanj. Krevsovi EPP-prispevki na sponzoriranih obiskih Izraela so bili ena taka neprijetnost, vedno smo se spraševali, kaj je vendar z uredniki, zakaj mu pustijo, da takole razprodaja svojo sedanjo in bodočo kredibilnost – ker nekoč ne bo več mlad nadobuden fant, ki ni razumel, kaj je novinarstvo, bo pa ta madež neprofesionalnosti ostal na njem. A predvsem je bilo to poročanje vedno škodljivo za RTV Slovenija.

Mogoče bi se morali uredniki z njim pogovoriti še o čem. Niso vsi za vse – tudi avtorica teh vrstic je sanjala o igralski karieri, nekaj poskušala, pa sprejela, da ni iz pravega testa, želja gor ali dol. Ni lahko, ampak preživiš.

A krivde za primer zablode po imenu Nejc Krevs ne bomo naprtili urednikom: dovolj dolgo se je trudil kot novinar, da bi lahko do tega prišel sam. Pa ni. Verjetno je mislil, da se mu dogaja krivica, da ne napreduje zaradi svojih prepričanj, da mu zato ne dajejo atraktivnih tem, da zato ne pride v ospredje. A dejansko so prijazni z njim in mu pustijo v miru delati in živeti. Ja, to je pogosto napaka.

Nejc Krevs je zdaj vodja TV Dnevnika na javni RTV Slovenija, ki jo je nasilno prevzela SDS. In na mesto voditelja TV Dnevnika ga je postavil Janšev hauptsturmführer Uroš Urbanija. In zdaj gledamo Nejca Krevsa, kako se mu zdi, da je končno prišel do svojega mesta, njegov obraz sije srečo, končno mu je uspelo. Kako je stvarnost težka in ti sem pa tja v življenju zvrne na glavo vso zgodovino: v tem primeru ravno tisto, ki jo Nejc Krevs tako natančno in čuječe pozna.

Do njega ne zmoremo čutiti niti prezira niti jeze. Morda le kanček sočutja. Ampak tistega sočutja, ki si ga nihče ne želi.