Film / Nasmeh

za

Joker.

»Nisem nora,« ponavlja Rose Cotter (Sosie Bacon), socialno precej ozaveščena terapevtka, zaposlena v neki psihiatrični bolnišnici. Da ni nora, dahne svojemu zaročencu, svoji sestri in svoji nekdanji terapevtki. Njeni pacienti počnejo čedalje bolj »nore« reči: najprej začnejo pripovedovati o tem, da se jim prikazujejo strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki se smehljajo, potem se tudi njim na lica prikrade skrivnosten nasmeh, na koncu pa naredijo samomor – na grizlijevski način. In tudi Rose ima občutek, da se je »okužila« – da čuti neko »prezenco«, da ima privide, da halucinira in da se ta »entiteta«, ki spreminja obliko in izgled in ki je morda videla Zlo za petami (ali pa Jokerja), seli od ene osebe k drugi. Rose – zaročeno, pa vendar precej osamljeno in izolirano žensko – resda mučijo mladostne travme (materin samomor), ki kar kličejo mentalne probleme, s stresom, halucinacijami in tistim pošastnim nasmehom vred, toda mentalno začne razpadati, ker je edina, ki se angažira, edina, ki se poglobi, edina, ki premore empatijo do pacientov, edina, ki revnim pacientom zdravljenja ne bi zaračunala, edina, ki ni indiferentna do trpljenja pacientov, edina, ki se solidarizira z njimi, edina, ki jih razume in ki jih ne demonizira, edina, ki ve, kaj doživljajo, edina, ki – če naj uporabim ta izraz – zleze v njihove glave. Nesebičnost je pekel.

Nasmeh je metagrozljivka – grozljivka, ki nam stalno mežika in daje vedeti, da se prekleto dobro zaveda, s čim nas spravlja v grozo. Barve so izprane, obrazi so neatraktivni, niti malo glamurozni, prostori so brezosebni, atmosfera je morbidna, tišine so mučne, kadri pa so dolgi, statični, že kar warholovski – Nasmeh, ki se giblje v ritmu J-horrorja, recimo Kroga, Zamere, Temačne vode ali Utripa groze, nas ne skuša navdati le z nelagodjem, temveč tudi s slabostjo. Kot bi skušal naše telo oslabiti, ošibiti, destabilizirati in izmučiti, da bi ga potem lažje in učinkoviteje napadal, teroriziral in mučil s sunkovitimi, grotesknimi, brutalnimi, frapantnimi šoki, da bi ga torej lažje prevzel, okupiral in preplavil z grozo. (kino)