Film / Tri minute – podaljšano

zelo za

Zadnji film.

Tri minute – podaljšano je dokumentarec, esej, found footage, rekonstrukcija, dekonstrukcija, meditacija, forenzična preiskava, arhivski triler in film o ljudeh, ki živijo le tri minute. Glenn Kurtz je pred dobrimi desetimi leti na nekem floridskem podstrešju odkril turistični film, ki ga je posnel njegov ded, David Kurtz, Američan poljskega rodu, ko se je leta 1938 s kamero in Kodakovim barvnim trakom odpravil na potovanje po Evropi (Pariz, Amsterdam ipd.) in med drugim obiskal tudi rodni Nasielsk, poljsko mestece, nedaleč od Varšave, kjer je v judovskem delu posnel tiste tri minute, ki jih je nizozemska filmarka Bianca Stigter zdaj – z vokalom Helene Bonham Carter – podaljšala v vprašanje: kdo so vsi ti ljudje, ki jih je posnel? Kdo so vsi ti Judje, ki mahajo in se smejijo? Kdo so vsi ti otroci, ki se tako navdušeno nastavljajo kameri? Koliko jih je preživelo holokavst?

Te tri minute so edini posnetki vesele, radostne, iskrive judovske skupnosti, ki je slovela po tovarni okrasnih gumbov in ki jo je pokopal holokavst. Najprej se je zdelo, da bo dešifriranje identitet – tako kot recimo dešifriranje delavcev, ki na fotografiji, posneti 20. septembra 1932, malicajo na jeklenem prečniku v 64. nadstropju manhattanskega nebotičnika RCA – misija nemogoče, saj nam film nekaterih napisov ne pusti prebrati, a je potem neka gospa v nekem dečku prepoznala svojega deda, Mauricea Chandlerja, ki je holokavst preživel (a se tega filmskega dneva ne spominja). Le leto po tem, ko je nastal ta posnetek, so namreč prišli nacisti in Jude brutalno deportirali. V Nasielsku je živelo tri tisoč Judov – holokavst jih je preživelo le sto. Film izolira in pokaže stopetdeset obrazov, a doslej so jih identificirali le enajst. Vsi ti otroci (in odrasli), ki se entuziastično nastavljajo »čarobni« kameri in ki sicer ne bi nikoli nastopali skupaj (film deluje tako transformativno, da poruši vse razredne in socialne pregrade), ne vedo, kaj jih čaka, pa vendar imate občutek, da hočejo zbežati v film, da se hočejo vanj »prežarčiti« in da se zavedajo moči filma, ki jih bo nekoč vrnil v življenje – za tri minute. Ko mahajo, mahajo nam. Ko se smejijo, se smejijo nam. Živijo le tri minute, a v teh treh minutah je vse življenje. Bianca Stigter te obraze povečuje, zumira, upočasnjuje in zamrzuje – kot da bi jim hotela podaljšati življenje. Tu lahko vidite, kaj zmore film. Le film. V teh treh minutah zato šteje vsak trenutek, vsak detajl, vsaka sličica, vsaka barva, vsaka tišina, vsak gumb, vsako ime, vsak obraz – mar ni to najboljša definicija filma? (Kinodvor)