Predvolilno soočenje (nekaterih) predsedniških kandidatov z ljudstvom

Podobno kot pred aprilskimi državnozborskimi volitvami tudi zdaj pred predsedniškimi lani nastala pobuda Glas ljudstva v torek, 18. oktobra, pripravlja predvolilno soočenje predsedniških kandidatov. Udeležili se ga bodo Nataša Pirc Musar, Milan Brglez, Miha Kordiš in Vladimir Prebilič. Na Trgu republike bodo odgovarjali na vprašanja organizacij, zbranih v pobudi, pa tudi na vprašanja iz občinstva. Preostali trije kandidati se na vabilo niso odzvali ali pa se soočenja zaradi obveznosti ne bodo mogli udeležiti.

Soočenje bo raje preskočil tudi domnevno neodvisni kandidat Anže Logar, sicer poslanec SDS in predsednik sveta stranke, ki mu trenutne raziskave javnega mnenja napovedujejo najboljši izid v prvem krogu volitev.

To nas ne bi smelo pretirano presenetiti. Da v SDS preprosto niso za hece, so dali vedeti že aprila, ko se niso udeležili podobne prireditve v organizaciji Glasu ljudstva, predvolilnega soočenja predstavnikov političnih strank pred državnozborskimi volitvami. Že tedaj niso hoteli sodelovati niti pri Volitvomatu, spletnem orodju, ki je volivcem glede na odgovore strank na temeljne zaveze Glasu ljudstva pomagalo ugotoviti, katera politična stranka se najbolje ujema z njihovimi vrednotami – in glej ga zlomka, za sodelovanje se tokrat kot edini od kandidatov spet ni odločil prav Logar.

Vseeno pa je treba priznati, da gre za nekoliko nenavadno odločitev, če smo mu pripravljeni verjeti, da je drugačen od stranke, iz katere prihaja, in da bo, če bo izvoljen, pripravljen biti predsednik prav vseh državljanov.

Da prav nič od tega ni res, priča že to, da je bil Logar v Janševi vladi eden marljivejših ministrov in se politiki strahu, ki je v Sloveniji vladala dve leti, ni nikoli – pa čeprav nas o tem na trenutke poskuša prepričati ali pa na takšna vprašanja v intervjujih sploh ne želi odgovarjati – postavil po robu. Ravno nasprotno: bil je del te politike strahu in jo je s pristojnostmi na položaju zunanjega ministra tudi pridno zagovarjal v tujini.

Bi bil kot predsednik republike torej res kaj drugačen? In bi bil lahko predsednik prav vseh državljanov, če pa je bil vključen v politiko, ki je državljane, ki se z njo niso strinjali, dve leti ustrahovala in jih kaznovala?

Jasno, da ne. Tega se očitno zaveda tudi sam. Zato si preprosto ne upa – pogledati ljudstvu v oči.