Izjave tedna

»Če se odločiš nastopiti v oddaji, ki jo vodi Erika Žnidaršič, moraš biti pripravljen na vse, tudi na najhujše. Da ti, na primer – v interesu javnosti, seveda –, na glavo izprazni polno kanto smeti, potem pa sodelujoče sprašuje, kako vam pristoji tisti kos gnile solate, ki vam počasi polzi po obrazu, in kaj menite o ostankih špagetov, ki so se vam zataknili za ušesi.«

»Volivke in volivci, vsaj tisti, ki se zavedamo, koliko moči prehaja v roke izvoljenih, moramo imeti zelo dobre želodce med kampanjami, ker večina jedi, ki so nam postrežene, kar težko sede.«

»Saj veste, o sorodstvu je treba zelo previdno govoriti. Pa ne gre za to, da ne bi bil pogumen, ampak nisem neumen.«

»O pravicah manjšin nima kaj odločati večina. Te pravice je potrebno zagotoviti, to imamo zapisano v ustavi, take so smernice. In jaz sem zelo vesela, da so te pravice tudi v Sloveniji zdaj postale dejstvo, pa če se Aleš Primc postavi na glavo in naredi tri salte.«

»Pred nekaj leti sem za darilo prejel izreke Julija Cezarja in sem presenečeno ugotovil, da je razmišljal podobno kot jaz.«

»V Sloveniji se je res boljše malo manj ukvarjati z ’Janšo in Kučanom’, bolje je prebrati kako dobro knjigo.«

»Z Janšo imam odnos, ki že svojih 25 let ni ravno romantičen. /.../ Ko je prešlo mero okusa s preganjanjem, z vodnimi topovi, s solzivcem, je bilo konec ljubezni.«

»Najprej si škorec, dvajseta, trideseta, nato leta tečejo, oziraš se naokoli, familija, ono, tretje, potem te kdo vpraša, kdaj se boš zresnil, star si 45, pa še vedno goniš isto.«