»Žrtve so tiho, ker se počutijo krive​«

"Predvsem zato, ker se počutijo krive. Zdi se jim, da so tudi sami s svojim ravnanjem prispevali k temu, kar se jim je zgodilo. Zlasti tedaj, ko jih storilec dlje časa zlorablja. Vedo, da bi jim prej ali slej kdo rekel 'zakaj pa nisi takoj odšla' ali 'zakaj si spet šla k njemu' . Ampak treba je vedeti, da storilci zelo redko uporabijo nasilje, takšnih je le kakšnih pet odstotkov. Z žrtvami manipulirajo. Rečejo jim, da to ni nič takšnega, da to vsi počnejo, da jih imajo radi in podobno. Pogosto jim poskušajo vcepiti miselnost, da je z njimi nekaj narobe, so skratka mojstri v prelaganju krivde. Žrtve spolnih napadov je zato sram. Čutijo, da gre za grde igrice. Počutijo se umazane. Pogosto se bojijo, da bodo prizadeli ali razočarali starše, da jim bodo povzročili še več problemov. Pa da bodo za njihovo stisko vsi izvedeli. Bojijo se tudi, da bi se storilec maščeval, prizadel koga od domačih ali tistih, ki jih ima otrok rad. Zato so raje tiho, svojo stisko poskušajo potlačiti, izbrisati. Toda otrok nima izbire. Ujet je v krempljih storilca, saj je molk tisti, ki omogoča, da se zloraba dogaja še naprej."

(Tanja Repič Slavič, družinska in zakonska terapevtka​ o tem, da se največ spolnih zlorab zgodi v družini;; v intervjuju za Dnevnikov Objektiv)