Plošča / Arctic Monkeys: The Car

+ + +

Radikalna preobrazba Alexa Turnerja in njegovih arktičnih opic, ki so se iz mladostniških, nonšalantnih in udarnih indierockerjev prelevili v umirjene, prefinjene in nostalgične baladnike, je z novo ploščo The Car dosegla vrhunec.

Transformacija se je sicer začela že pred skoraj petnajstimi leti, še preden se je zares izpela renesansa otoškega indie rocka, ko si je Turner z briljantino polizal pričesko, nadel suknjič in v tandemu z Milesom Kanom izdal prvo ploščo The Last Shadow Puppets. To je bil njegov prvi zavoj proti ležernemu baročnemu popu vintidž narave, kamor je še ostreje zavil na nenavadnem albumu Tranquility Base Hotel & Casino, s katerim je Arctic Monkeys svoje občinstvo polariziral leta 2018. Z albumom The Car se je zdaj tam trdno zasidral, si še trdneje zabetoniral polizano frizuro, poprijel za dirigentsko palico in sestavil novo zbirko ležernih retro popevk. Ta je sicer veliko bolj prizemljena kot njena um begajoča predhodnica, a vseeno pusti precej grenek priokus.

The Car se v marsikateri razsežnosti zdi kot bendov najvelikopoteznejši projekt doslej, predvsem zaradi bogatih aranžmajev, ki z občutkom krmarijo med lounge minimalizmom in baročno pestrostjo, a se Turnerjev songwriting žal pogosto nerodno spotakne ob prevelike ambicije in kljub dobrim nameram nemalokrat deluje kot povprečen fotrovski yacht rock. Album sicer zveni naravnost čudovito  – zasluge za to lahko pripišemo predvsem producentu Jamesu Fordu, saj v nulo poustvari vintidž zvok, h kateremu teži Turner, ključno vlogo pa odigra tudi godalni orkester, ki zasedbo tokrat spremlja tako rekoč na vsakem koraku –, toda v jedru je nekoliko prazen.

Zelo hitro postane jasno, da sta očarljivi predvsem instrumentalna in produkcijska razsežnost – čeprav je tudi ta precej monotona in repetitivna –, a je za enolično razpoloženje pravzaprav najbolj odgovoren frontman Alex Turner, ki se v vlogi croonerskega trubadurja preprosto ne znajde najbolje. Tokrat ne dostavi niti enega spevnega refrena, pravzaprav ne dostavi ničesar, česar bi se lahko trdno oprijeli, temveč z absurdno enigmatičnimi besedili le prosto bluzi čez zasanjane podlage.

Čeprav so njegove zamisli tokrat veliko bolj dodelane in izčiščene kot na prejšnji plošči, se izjemno hitro izpojejo: že nekje na polovici albuma se zdi, kot da ves čas poslušamo isto skladbo, ko pa se plošča vendarle konča, si lahko le oddahnemo. A ne bodimo prestrogi: čeprav arktičnim opicam pri raziskovanju nostalgije po zimzelenih ameriških popevkah in zlatih letih Davida Bowieja pogosto spodleti, pri tem še zdaleč ne pogrnejo na celi črti: cenimo lahko že njihove hrabre eksperimentalne težnje, aranžmajsko spretnost in dober občutek za poustvarjanje zvoka iz drugega časa.