Družina za umret

»Če se bo zapletlo, je konec z nami,« je pred leti napisal Thomas Schmid, visoki uradnik na avstrijskem finančnem ministrstvu, govoril pa je o tem, da bi ambicioznega mladega zvezdnika konservativne ljudske stranke Sebastiana Kurza na oblast spravili tudi z nedovoljenimi sredstvi, pri čemer je domnevno sodeloval ta uradnik.

Prav on je prispeval levji delež, da sta leta pozneje Kurz in njegova stranka dejansko pritisnjena ob zid. Šele 300 tisoč kratkih sporočil, ki si jih je bil shranil pred tremi leti, je sprožilo plaz preiskav, zaradi katerih je Kurz odstopil s kanclerskega položaja. Avstrija zaradi njih še danes zadržuje dih, saj preiskave proti 45 obdolžencem, med katerimi so tudi visoki funkcionarji, še niso končane. Vsi zanikajo očitke in trdijo, da so nedolžni. »Gre za demokracijo v naši domovini in zaupanje v našo demokracijo. Številni ljudje se z gnusom odvračajo od politike. Iskreno povedano, jih razumem,« je vidno pretreseni predsednik Alexander Van der Bellen rekel prejšnjo sredo v nagovoru državljanom.

Tik pred tem je Thomas Schmid spet poskrbel za udarne naslove: vsebina kar 454 strani dolgega dokumenta je postala javno dostopna. V njem je mogoče prebrati, kaj je nekdanji visoki funkcionar povedal pred predstavniki državnega tožilstva, pristojnimi za gospodarski kriminal in korupcijo. Med strogo tajnim zaslišanjem, ki je trajalo ves dan, je Schmid omogočil vpogled v globine domnevno kriminalnega sistema, razpredenega okrog Kurza, nekoč slavljenega kot dunajskega čudežnega dečka.

Schmid je, kakor izhaja iz zapisnika, navsezadnje obremenil tudi sebe, v upanju, da bo pozneje prevzel vlogo glavne priče in mu bo prizaneseno s kaznijo. V klepetih se je nekoč označeval za pretorijanca in galjota v sistemu ljudske stranke – ta naj bi se bila po njegovih besedah ponižala in postala »vlačuga bogatašev«. S pravnega zornega kota zanimiva vsebina dokumenta opisuje podkupovanje in podkupljivost, nelojalnost in zlorabo položaja. Morebitne obsodbe bi lahko pomenile večletne zaporne kazni – za takšna kazniva dejanja je zagrožen zapor do deset let.

Seznam tistih, ki jim zdaj grozijo kazenskopravne posledice, se bere kot almanah politikov in bogatega plemstva v Avstriji. Poleg predsednika državnega zbora so na njem različni nekdanji ministri, vsi iz konservativne ljudske stranke, pa podjetniki z milijardnim premoženjem, ki so blizu tej stranki. Na najvidnejšem položaju pa kraljuje – Sebastian Kurz.

Korupcijsko močvirje Kurzeve klike bi konservativno Avstrijsko ljudsko stranko, za katero se je še ravnokar zdelo, da je za leta in leta zakupila najvišjo oblast, v najslabšem primeru lahko raztrgalo.

Posebno državno tožilstvo nekdanjega kanclerja zaradi suma krive izpovedbe, poneverbe in podkupljivosti preiskuje od lani. Očitki, ki jih je zdaj osvetlil Schmid, so močno dodatno orodje v rokah državnih tožilcev in hud udarec za Kurza, če bo obdolžitve nekoč najvplivnejšega finančnega uradnika mogoče podkrepiti z dokazi. Ker je obtoženec, sam namreč ni dolžan pričati.

Za kazenski postopek bi lahko bila pomembna predvsem vloga, ki jo je Sebastian Kurz odigral v tako imenovani aferi z oglasi. V ospredju te je orodje Beinschabove, poimenovano po demoskopinji Sabine Beinschab: gre za orodje za vplivanje na mnenje volivcev. Z rabo tega so po letu 2016 za raziskave javnega mnenja porabili več sto tisoč evrov davkoplačevalskega denarja z enim samim namenom, da bi častihlepnemu Kurzu zagotovili čim ugodnejši položaj. Pri tej oglaševalski operaciji je bil v veliko pomoč dunajski brezplačnik, v zameno za svoje delovanje bogato napolnjen z vladnimi oglasi.

Schmid je za zapisnik povedal, kar nekdanji kancler še danes odločno zanika: da je umazani posel lahko zaživel s Kurzevo vednostjo, z njegovim strinjanjem in dejavnim sodelovanjem. Še ko je bil zunanji minister, ga je leta 2016 pooblastil za to, pravi Schmid, in orodje sta nato razvila skupaj. Kurz naj bi bil dobro vedel, da so se v to stekali »viri ministrstva« za finance, torej davkoplačevalski denar. Je k načrtu sodilo tudi morebitno prirejanje izsledkov anket, da so ustrezali? »Ravno za to je sploh šlo,« je zatrdil Schmid.

Predsednik vlade, ki je moral oditi zaradi afere, je očitke označil za absurdne in sporočil: »Veselim se, da bom lahko dokazal neutemeljenost teh obdolžitev, in to tam, kjer se v Avstriji dejansko odloča o resnici in lažeh. Na sodišču.« Prejšnjo sredo je nato pravni pooblaščenec nekdanjega kanclerja objavil vsebino telefonskega pogovora med Kurzem in Schmidom iz lanskega oktobra, ki naj bi njegovega varovanca prikazal v lepši luči: bodoča glavna priča v njem domnevo, da naj bi bil Kurz pobudnik, označi za »popolno traparijo«.

Nekdanji kancler je skrivaj snemal pogovor s svojim takratnim tesnim zaupnikom. To kaže stopnja pretresenosti tistih, ki so si dolgo izkazovali solidarnost pri deljenju zanimivih položajev ob izražanju skoraj mafijske pripadnosti (»Ti si kot družina.«).

Schmid si z vrsto podrobnosti prizadeva podkrepiti trditev, da v Avstriji najvišja politika velja za zasebno zadevo ozkega kroga. V zapisniku je omenjena celo tedanja partnerka in sedanja žena Sebastiana Kurza, ki sicer ni med obdolženimi. V oddelku I/8 finančnega ministrstva naj bi bila mimogrede imela opravka tudi z zloglasnimi oglasi. Zaradi velike delovne obremenitve je kancler osebno predlagal zvišanje njene plače. Schmid pravi, da se je zavzel za to in Kurza ustrezno obvestil: »Šlo je za tako rekoč obvestilo o izvršitvi.«

Kaj se bo zgodilo zdaj? Se bo Kurzeva hiša iz kart, kot se norčujejo na Dunaju, dokončno sesula? Še oktobra lani, je povedal Schmid, ga je Kurz prosil, naj v pisno izraženem stališču vso krivdo prevzame nase. Samozavestni nekdanji kancler je povsem resno domneval, da bosta šli, če bo sledila demontaža njega samega, rakom žvižgat Avstrijska ljudska stranka in kar vsa država.

Danes je mogoče brez zadržka reči, da država še stoji. Konservativce, ki so se zaradi Kurza prebarvali s črne na turkizno, pa je neusmiljeno ovil somrak bogov. Ali grozi razdelitev ljudske stranke, morda razpad koalicije? Korupcijsko močvirje Kurzeve klike bi avstrijsko konservativno ljudsko stranko, za katero se je še ravnokar zdelo, da je za leta in leta zakupila najvišjo oblast, v najslabšem primeru lahko raztrgalo.

Novi predsednik stranke, kancler Karl Nehammer, je za Schmidovo pričevanje izvedel ravno na svoj 50. rojstni dan. Komaj je zasedel položaj, je zatrdil: »Avstrijska ljudska stranka nima težav s korupcijo,« čeprav je vedel, kaj se dogaja. Od pravosodja neprepričljivo zahteva »popolno preiskavo«. Zdaj naj bi na plano prišlo veliko konkretnih in manj konkretnih izjav Thomasa Schmida o številnih ljudeh, a nobeden od njih ne more preveriti njihove resničnosti, je povedal.

To ne zveni kot popolna preiskava in nov začetek, vendar se temu nihče niti ne čudi. Nehammer je bil pod Kurzem generalni sekretar stranke in Kurz ga je imenoval za notranjega ministra. Zeleni koalicijski partner pa se je najprej potrudil, da je prek svojega namestnika kanclerja Wernerja Koglerja opozoril na lastne zasluge: pred letom dni naj bi bilo pomembno kanclerja Kurza spraviti s položaja.

To še ni vse. Škoda je velika. Kar 85 odstotkov vprašanih Avstrijcev je pred nedavno vnovično izvolitvijo Alexandra Van der Bellna za predsednika povedalo, da so razočarani ali jezni zaradi političnega dogajanja v domovini. Dodeljevanje položajev, podpisovanje dvomljivih pogodb in podobno danes skoraj sodi k politični folklori v Avstriji, je opozoril politolog Peter Filzmaier: pri zadnjih aferah ne gre za nižje segmente centrale ljudske stranke, temveč za absolutni vrh. Povedano drugače, Avstrija lahko le opazuje ruševine tistega, kar je bilo nekoč njen ponos in državna elita.

Priznanja Thomasa Schmida odpirajo poglobljen vpogled v notranje življenje dežele, v kateri so si kolegi in mešetarji brez sramu prigrabili najboljša mesta pri koritu, za služabnike države pa so odločno zahtevali, da smejo biti pred zakonom bolj enaki kot drugi.

Tirolski genij in multimilijarder René Benko je eden takšnih, s svojim holdingom Signa vlada konglomeratu podjetij, med katera sodi tudi Galeria Karstadt Kaufhof. In podjetnik Siegfried Wolf, poslovni partner ruskega oligarha Olega Deripaske in pogost obiskovalec Vladimirja Putina – Schmid ga dolži poskusa podkupovanja v nekem davčnem postopku. Wolf vse očitke zanika.

Sebastian Kurz za zdaj na videz ohranja mirno kri. Nekdanji predsednik vlade, ki je presedlal med podjetnike, je prejšnji teden poziral ob nekdanjem glavnem uredniku Bilda Kaiu Diekmannu. V Rottach-Egernu ob Tegernskem jezeru na Bavarskem sta se nekdanja vodilna pod naslovom Geopolitika sneta s tečajev? pogovarjala o vprašanjih, ki so daleč presegala malo Avstrijo.

Kurz si očitno dopoveduje, da se za zdaj ni zgodilo še nič. In res: sodni senat bo šele moral presoditi o resničnosti Schmidovih resnih obdolžitev. Do morebitne obtožnice, obsodbe in kazni bi lahko minila leta.

Še je čas za priznanja, zaradi katerih bo kazen nižja. A tudi za nadaljnje blatenje v nekdanji »družini«.