Terrifier 2: Masaker klovna Arta

za

Grand Guignol.

Vsak praznik ima svojega mesarja. Klovn Art (David Howard Thornton), alias Terrifier, ki je debitiral pred šestimi leti ( ja, v šokerju Terrifier), je novi Michael Myers – manični, pikantni, grizlijevski, totalno nekonvencionalni psihopat, ki pride z nočjo čarovnic. Ponovno oživljeni Art počne le eno – s torbo, polno vsemogočih nožev, bodal, rezil, žag in kladiv, išče ljudi, ki bi jih lahko na Halloween učinkovito in obešenjaško stilizirano likvidiral, a nabaše na Sienno (Lauren LaVera), najstnico, ki ima tako veliko travmo, da mutira v superjunaški meč.

Zato v nadaljevanju, Masakru klovna Arta, ki je stal le 250.000 dolarjev in v katerem se Artu pridruži tudi mala, bledična, okultna klovnesa (Amelie McLain), ne pričakujte kake silne zgodbe – zgodbe so le Artovi pokoli, pri čemer pričakovane reči počne na nepričakovan in absurden način. Še več: pokoli, ki jih zagreši Art (tudi novi Chucky in novi Jigsaw, če hočete), so art – mali burleskni spektakli groze, gorja in gravža in obenem male samoironične kritike družbe spektakla. Ko ljudem odpira in striže glave, ko jih odira, razbija, seka, trga, razkosava in mendra, ko jim puli oči, ko jih sadistično, cinično, režeče masakrira, ima občutek, da ustvarja nekaj, kar ljudje komaj čakajo, da torej ustvarja svojo nepozabno umetnino, svojo nesmrtno mojstrovino (navsezadnje, dobila bo neizbežno nadaljevanje in novo nadaljevanje in spet novo nadaljevanje in tako dalje). Vse dela, da bi naredil nekaj, kar bo ljudi zgrozilo in šokiralo ter obenem očaralo in fasciniralo. Kar jih bo bolelo in obenem privlačilo. Obrniti jim hoče želodec in pogled (Damien Leone, avtor tega šokerja, je izdelal tudi specialne efekte). Nič čudnega, da Masaker klovna Arta – remiks slasherja, splatterja, body horrorja in torture porna (oh, in zgodbe o izvoru) – traja skoraj dve uri in pol, dobro uro dlje od originala: izgledati in delovati hoče epsko, monumentalno in ultimativno (kot Tisto, če smo že ravno pri morilskih klovnih), obenem pa ne skriva svojih ekscesno cenenih, nizkobudžetnih, karnevalskih, eksploatacijskih korenin, kot da bi skušal poudariti naš pornografski odnos do nasilja, našo afiniteto do senzacij. Ne preseneča, da soundtrack spominja na soundtrack porničev – in da igralci igrajo na način, kot običajno »igrajo« v porničih. (kino)