Plošča / Joji: Smithereens

+ + +

Nekoč spletni komik, ki je množice zabaval v vlogah Filthy Franka in Pink Guya, se zdaj že s tretjo ploščo predstavlja kot otožni trubadur, ki ustvarja izrazito melanholičen pop, v katerem ni ne duha ne sluha o duhovitosti, s kakršno se je sprva povzpel med internetne zvezde. Jojijeve balade so tudi tokrat zgrajene okoli srce parajočih klavirskih zank, tematsko pa se vselej vrtijo okoli avtorjevih ljubezenskih tegob, kar se hitro izpoje in še hitreje postane utrujajoče. Odlično prvo ploščo je zaznamovala lo-fi estetika, medlo drugo bolj spolirana zvočna slika in intenzivnejše spogledovanje s popom, na tretjem albumu pa je našel srednjo pot med tema svetovoma. V zasnovi ima ta kompromis izreden potencial, a Joji je ploščo, žal, izdal, še preden mu jo je uspelo zares dokončati in aranžmajsko izpopolniti.