»Kaj je vredno več, umetnost ali življenje?«

Okoljski aktivisti so že sredi poletja začeli dvigovati prah s protestnimi akcijami, v katerih so v muzejih in galerijah svoje dlani s sekundnim lepilom pritrdili na pomembna dela slikarskih velemojstrov. Mladi protestniki iz aktivističnih skupin, kot so Just Stop Oil, Ultima Generazione in Extintion Rebellion, ki so se prilepili na dela klasikov, kot so denimo Botticelli, Van Gogh, Constable in Giampietrino, so si pri tem prizadevali, da slik ne bi poškodovali: izbrali so slike, ki so zaščitene s steklom, in tako včasih le rahlo poškodovali okvirje.

Takšne akcije so nato prerasle v aktivističen trend. V Avstraliji so se pritrdili na Picassovo sliko, v Nemčiji na Raffaellovo, na Nizozemskem pa je protestnik na slovito sliko Dekle z bisernim uhanom zalepil kar svojo glavo. »Ste ogorčeni?« je vprašal zgrožene očividce. In nadaljeval: »Dobro. Kje je ta občutek, ko opazujete, kako planet uničujejo pred vašimi očmi?« Protestnik je bil kmalu obsojen na dvomesečno zaporno kazen.

Sekundno lepilo očitno ni doseglo svojega namena, zato so aktivisti v zadnjih tednih posegli še po drugih »orodjih«, od paradižnikove in grahove juhe do pire krompirja, in se po muzejih širom po Evropi spravili še na dela Leonarda da Vincija, Clauda Moneta, Francisca Goye in Vincenta van Gogha. Svoja dejanja pojasnjujejo s podobnimi argumenti kot aktivist, ki se je pritrdil na Vermeerjevo mojstrovino. »Smo sredi podnebne katastrofe, vi pa se bojite paradižnikove juhe in pire krompirja na sliki,« je med akcijo zavpil eden od nemških aktivistov, ki so v Potsdamu Monetovo sliko prekrili s pire krompirjem. »Kaj je vredno več, umetnost ali življenje?« pa je ogorčene očividce v Narodni galeriji v Londonu vprašal aktivist nekaj trenutkov po tem, ko je Van Goghove Sončnice zalil s paradižnikovo juho in svojo dlan prilepil na okvir slike.

Umetnostni muzeji in umetnine seveda niso primarne tarče okoljskih protestnikov, temveč le sredstvo za pridobivanje pozornosti in sprožanje pomembnih debat, a zdi se, da s protesti ne dosegajo svojega namena, saj medijske pozornosti ne usmerjajo na vprašanja o podnebni krizi, temveč predvsem nase, pri čemer v očeh mnogih kritikov na okoljski aktivizem mečejo slabo luč. Učinkovitost taktik za ustvarjanje publicitete s šokiranjem javnosti in vandalizmom je torej po mnenju številnih skeptikov vprašljiva, najstrožje pa jih obsoja stroka.

»Zavračamo ogrožanje kulturne dediščine kot sredstvo protesta,« so zapisali predstavniki madridskega muzeja Prado, novi italijanski minister za kulturo Gennaro Sanguliano pa se je na akcijo odzval z izjavo, da moramo »kulturo, ki je ključni del naše identitete, braniti in varovati, ne pa uporabljati kot protestni megafon«.