Film tedna / Trikotnik žalosti

Od 23. novembra bo v Kinodvoru na ogled film Trikotnik žalosti. Brezkompromisna satira, v kateri režiser Ruben Östlund razgali plehkost modnega sveta ter odpre prostor obračunu med kapitalizmom in komunizmom, je prejela zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu.

Carl in Yaya sta manekena, ki poskušata uspeti v svetu mode, obenem pa raziskujeta meje partnerskega razmerja. Mladi par povabijo na luksuzno križarjenje z obilico superbogatih gostov, med katerimi so ruski oligarh, britanska trgovca z orožjem in kapitan ladje s socialističnimi idejami. Na začetku je vse vredno objave na Instagramu. A ladjo kmalu ujame nevihta, potniki pa dobijo morsko bolezen, in to prav med kapitanovo večerjo s sedmimi hodi. Klavrn konec križarjenja na glavo obrne tudi nekdaj neomajno razredno hierarhijo.

"Gre za izraz, ki se uporablja v kozmetični industriji. Prijateljica je na neki zabavi sedela poleg estetskega kirurga, ki je po hitrem pogledu na njen obraz rekel: ‘O, imate precej globok trikotnik žalosti … ampak z botoksom lahko to popravim v petnajstih minutah.’ Govoril je o gubi med njenimi obrvmi. V švedščini se ji reče ‘guba skrbi’ in nakazuje, da je človek v življenju veliko prestal. Zdelo se mi je, da to pove nekaj o obsedenosti našega časa z videzom in da je notranje blagostanje danes nekako drugotnega pomena. Videz je ena temeljnih stvari, s katerimi se moramo ljudje ukvarjati. Naš videz vpliva na vsako družbeno interakcijo. Dejstvo, da ima tako ključno vlogo v družbi, predstavlja nekakšno univerzalno neenakost, čeprav se po drugi strani lahko rodiš lep ne glede na svoje poreklo, kar lahko v razredni družbi uporabiš za vzpon po družbeno-ekonomski lestvici," je zapisal režiser.

Švedski režiser Ruben Östlund se je uveljavil kot eden najbolj samosvojih in drznih skandinavskih filmskih ustvarjalcev novega tisočletja. Je neusmiljen raziskovalec človeškega vedenja, znan po pikrem humorju in dolgih posnetkih, pa tudi učinkoviti uporabi računalniških programov za obdelavo slik. Kariero je začel v devetdesetih letih z amaterskimi smučarskimi filmi in kmalu pobiral nagrade na najpomembnejših svetovnih festivalih. Za svoj celovečerni prvenec Kitarski mongoloid (Gitarrmongot, 2004) je prejel nagrado FIPRESCI v Moskvi, mednarodno priznanje pa mu je prinesel drugi celovečerec Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), premierno prikazan v canskem sklopu Posebni pogled. Dve leti kasneje je bil za kratki film Incident pred banko (Händelse vid bank, 2009) nagrajen z berlinskim zlatim medvedom, za svoj tretji celovečerec Igra (Play, 2011) pa je poleg nagrade coup de coeur v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev prejel nominacijo za nagrado LUX in najvišje skandinavsko priznanje, nagrado Nordijskega sveta.

Mednarodni preboj je Östlund doživel leta 2014, ko je v canskem sklopu Posebni pogled osvojil veliko nagrado žirije za Višjo silo (2014), zgodbo o družini na smučarskih počitnicah, katere na videz popolni svet do temeljev pretrese nepričakovani dogodek. Satira Kvadrat, postavljena v svet sodobne umetnosti, je Östlundu prinesla prvo zlato palmo v Cannesu in prvo nominacijo za oskarja. Trikotnik žalosti je po režiserjevih besedah "zadnji del nenačrtovane trilogije o stanju sodobnega moškega, ki se je začela z Višjo silo in nadaljevala s Kvadratom". 

nUspSvW4HgQ