Strašno smešno

Britanski komik Jimmy Carr je v svojem predzadnjem standupu, že netfliksiranem in naslovljenem Njegov mračni material (His Dark Material), povedal vic o holokavstu, zaradi katerega so ga pozvali k odstopu. Ni odstopil. Njegov zadnji standup, Terribly Funny, sem predprejšnji torek gledal v Zagrebu – v Dvorani Vatroslava Lisinskega. Tokrat ni napovedal nobenega vica, ki naj bi mu uničil kariero. In tudi povedal ni nobenega vica, ki bi mu lahko uničil kariero. Nobenih vicev o holokavstu nismo slišali, pa čeravno je na začetku opozoril, da bo danes povedal nekaj groznih vicev – tudi o »Judih in ljudeh, ki jih imate radi«.

Standup se bo slej ko prej prikazal na Netflixu, jasno, očiščen, saj obljublja »all new material«, čisto nov material, toda slišali smo tudi nekaj starih vicev, po svoje nujnih. Ljudje radi poslušajo stare vice. Sploh pa si vicev ne zapomnijo, tako da jih vedno znova presenetijo. In spravijo v smeh. Poleg tega imajo komiki zelo radi stare vice v novi preobleki. Če kaj, potem je prav Jimmy Carr komik, ki potrebuje stare vice v novi preobleki – potrebuje namreč veliko vicev. Res veliko. Vicev za dve uri. No, skoraj dve uri. Njegovi vici so namreč kratki, enovrstični, lapidarni, brzostrelni – hitre poante. Eksplozivna žela. Nonstop gratifikacije. Takojšnje gratifikacije. Hitri fiksi. Za vic si ne vzame časa – kot Anthony Jeselnik, ekstremni ameriški komik slovenskega rodu. In vicev ne razume kot samoizpovedi – kot večina sodobnih komikov in komičark. Okej, rad omenja svojo mamo, a je ni več. In rad omenja svoje dekle, ki je le žanrski efekt.

Jimmy Carr, junak našega časa, internetne dobe hitrih fiksov, takojšnje gratifikacije in avtomatičnih terapij, potrebuje veliko starega, da bi izgledal nov. All new. Ne preseneča, da je najbučnejši smeh požel prav njegov smeh – njegovo pregovorno smejanje »navznoter«, njegov lastni »konzervirani« smeh.

In Carr računa na to, da ljudje pozabljajo vice – danes, v času Googla, ki je zamenjal memoriranje, še toliko bolj. Ljudje se ne spomnijo več, kaj jih je spravilo v smeh, kaj jih je razveselilo, kaj jih je osrečilo, kaj jih je res dobro, orgazmično pofukalo, zato potrebujejo takšne, kot je Carr. Prav Carr zna res arheološko, manično, frenetično izkopati veselje, ki ga je vse premalo. Vedno znova ga zasenčijo in povozijo stres, depresija in tesnoba, mučne bolezni sodobnega neoliberalnega, nadzorovalnega kapitalizma. V socializmu so ljudje potrebovali veliko črnih, kubističnih protirežimskih vicev, da bi preživeli socializem. Danes ljudje spet potrebujejo veliko črnih, kubističnih, ofenzivnih, politično nekorektnih, ekstremnih vicev – da bi preživeli kapitalizem. Zato Jimmy Carr, ki skuša v dve uri zapakirati čim več veselja, po možnosti čim bolj interaktivnega, v slogu nekdanjih varietejskih čarodejev in jasnovidcev ( ja, v publiki vedno najde dovolj ljudi, iz katerih se lahko brezmejno norčuje, hecklerje – provokatorje, vpadalce v besedo – komaj čaka, na koncu z walla prebere in komentira tudi vse vice, vprašanja in osebne žalitve, ki so jih med šovom poslali gledalci), tako bajno prosperira. Zato je stalno na turneji. Zato so njegovi standupi povsod vedno razprodani. V Ljubljani, kjer so ga oglaševali kot »mojstra brezkompromisnega humorja«, je bil njegov standup pred nekaj leti razprodan štiri mesece vnaprej. Zato ima – zaradi blaznega povpraševanja – običajno po dva standupa na večer. V Zagrebu je imel prvega ob 20.00, drugega pa ob 22.30 – pol ure po koncu prvega. Zato obstaja takšna potreba po strašnih, šokantnih, politično nekorektnih, žaljivih, prekletih, nesramnih, prepovedanih, tveganih vicih, ki ti lahko uničijo kariero. Če mastno, obsceno plačaš (75 evrov za 23. vrsto), lahko nekaznovano in brez slabe vesti uživaš v vicih, ki bi sicer veljali za sovražni govor. Standupi so res vice vicev. Carrovi še toliko bolj. Vsi, ki pridejo na njegov standup, vedo, po kaj so prišli. To je njihov interpasivni Hyde Park – Jimmy Carr, samozvani »equal opportunities offender«, namesto njih izreka njihove skrivne žalitve. Njihove frustracije, jezo, resentiment in sovražni govor dela znosne, ko jih skanalizira v vice.

In seveda – zato je standup takšna industrija. Čedalje večja in čedalje globalnejša – raste s hitrostjo kapitalistične norosti.

Vsi poslušajo iste vice – ker je kapitalizem povsod isti. Vsaka vukojebina je totalno globalizirana – ne le na enak, temveč na isti način. In kapitalizem ni ravno tovarna »dobrega okusa«.

Jimmy Carr je v Zagrebu, kjer je povedal tudi lokalni vic o tem, kako so Hrvati vso svojo nafto prodali Madžarom, zamudil priložnost, da bi bil zares politično nekorekten in kontroverzen – lahko bi namreč rekel kako o Jasenovcu ali vsaj Vukovarju, navsezadnje, Zagreb je bil prelepljen s plakati: »Zapamtite Vukovar!« Carr bi lahko ta napis zamenjal z napisom »Zapamtite Jasenovac« – in potem gledal, ali bi preživel. V Zagrebu je očitno lažje povedati vic o holokavstu kot pa vic o Vukovarju. Nič, Carr pozna svojo publiko. Svojo nacijo. Kapitalistični prekariat na robu živčnega zloma. Obvlada tehniko, dramaturgijo, dikcijo, improvizacijo, šov. Vice poka manično – s stahanovsko vnemo. Njegov standup je res streaming. Od povsod curlja in kaplja.

V dve uri zna spraviti ogromno veselja, a se ne pretvarja, da je življenje veselica. Au contraire: njegovi vici – parodije dereguliranega kapitalizma in njegovih patologij, od posilstva do pedofilije in zoofilije – so mračni, cinični in strašni, njegova standup in turneja sta naslovljena Terribly Funny, Strašno smešno. Ja, smešno je strašno – in ja, strašno je že tako strašno, da je že kar smešno.

Kapitalizem je utrudljiv – vici o njem tudi. Zato na koncu Carrovega standupa ni bisa. Niti ga nihče noče. Dovolj je bilo. Vsi so utrujeni. Zmatrani. Občutek imajo, da so delali. Garali. Ni neskončnega aplavza. Ni čakanja na vrnitev izvajalca. Ljudje zaploskajo, vstanejo in odidejo. Tudi Carr odide. Nagaral se je. Šel bo spat, a ne bo zatisnil obeh očes. Telefon bo pustil vključen – morda prileti kak dober vic. Kapitalizem nikoli ne spi. Vici o njem tudi ne.