Weyes Blood: And in the Darkness, Hearts Aglow

+ + + +

Večino sodobnih albumov zaznamuje sindrom hipnosti. Niti zvezdnikom, kakršna sta Taylor Swift in Kendrick Lamar, ni ravno lahko pritegniti pozornosti širše javnosti za več kot dan ali dva. Izdaja albuma je postala bežni popkulturni dogodek, ki začasno mobilizira Twitter, Reddit in podobne forume, dokler ga ne nadomestijo drugi tatovi pozornosti. Vse redkejši so albumi, ki bi jim uspelo poslušalstvo omrežiti za daljši čas, se udomačiti, postati klasika svoje dobe. To posebej velja za albume s sodobnejšim zvokom, zato ne preseneča, da se vse več glasbenikov zateka h klasičnim formulam. Bolj kot beg od tradicije se zdi trenutno dobrodošlo naslanjanje nanjo.

Prav zato bo peti album losangeleške pevke in multiinstrumentalistke Natalie Mering, sopotnice glasbenic, kot so Angel Olsen, Aldous Harding in The Weather Station, bržkone pristal na skorajšnjih seznamih najboljših albumov leta. Plošča And in the Darkness, Hearts Aglow, drugi del njene »apokaliptične« trilogije, je zamišljena kot ogledalo našega prostor-časa. V ljubezensko-bivanjskih pesmih glasbenica išče pobeg od primeža algoritmov in zazankanega bivanja na pol poti med resničnostjo in virtualnostjo. Album je še en krik vpijočega v puščavi poznega kapitalizma, ko nam občutek prihajajočega propada – zaradi jedrske, ekološke ali medplanetarne katastrofe – neprestano diha za ovratnik.

Toda Natalie Mering se ne prepušča brezupu. V resnici je album, ne glede na ves govor o bližajoči se pogubi, eden najbolj pozitivnih, skoraj zenovskih glasbenih statementov letošnjega leta. Spominja nas na soodvisnost in medčloveško bližino, ki sta edini zdravili za osamljenost v svetu, bolj povezanem kot kadarkoli doslej. Četudi je lirični poudarek na sedanjosti, analogna toplina njenih produkcij, bohotni orkestralni aranžmaji in baladno pesmopisje, ki aludira na imena, kot so Joni Mitchell, Linda Ronstadt in drugi sopotniki tako imenovane scene iz Laurel Canyona, njeno glasbo vpenjajo v tradicijo ameriškega pop folka in baročnega soft rocka sedemdesetih let.

A je treba priznati, da je pri grajenju izraza na preverjenih vzorcih iz preteklosti precej izjemna. Potopljeni smo v paleto raznorodnih zvočnih barv, zapakiranih v mogočno studijsko zvočno sliko, v katero se tu in tam vrinejo razni šumi, terenski posnetki, ritem mašine in druge »anomalije«, ki albumu vdihnejo poseben značaj. Marsikateri njen komad lahko v vas zbudi občutek pomirjenosti s svetom, ki je sorodna izkušnji poslušanja komada Dreams zasedbe Fleetwood Mac.

Nova plošča Weyes Blood diskretno, a brez dvoma posega v milje brezčasnih albumov. Premore namreč tisto redko lastnost, da poslušalca ves čas vleče k vnovičnemu poslušanju. Ne želi si ostati samo zanimivo enkratno doživetje, temveč želi postati ponavljajoči se obred.