Sočutje do avtomobilskega laka

»Kromov trioksid je izjemno toksična snov. Je rakotvorna in teratogena – torej povzroča nepravilnosti ploda – snov, s katero je treba ravnati skrajno previdno. Bojim se, da niti delavci niti delodajalci ne vejo in se niti ne zavedajo, kaj pomeni izpostavljenost nevarnim kemikalijam. Nezaupanje je povsem utemeljeno. Kako je mogoče, da se vpliv neke skrajno toksične kemikalije pozna na laku avtomobilov, ne pa na človekovem zdravju?!« To svarilo zadnje dni ponavlja dr. Metoda Dodič Fikfak, strokovnjakinja, ki desetletja preučuje vplive industrijskih onesnaževal na zdravje. A primer nedavnega onesnaženja v Uniorju je alarmanten tudi z več drugih vidikov, zlasti z vidika ravnanj inšpektorata za okolje in prostor, ki ga od maja 2020, ko ga je na to mesto postavila vlada Janeza Janše, vodi Franc Rančigaj.

Skupina Unior je velika izvoznica. Zgolj v Zrečah zaposluje več kot 1600 ljudi, ključni izdelek Uniorja so deli krmilnih mehanizmov in odkovki za pogonske sklope osebnih avtomobilov, ki jih izdeluje za vse najpomembnejše proizvajalce, od Volkswagna do Daimlerja, Renaulta, Dacie, skupine Jaguar Land Rover ter Volva, ter njihove sistemske dobavitelje, kot so družbe ZF Friedrichshafen, Robert Bosch, japonski Jtekt. Lani je skupina, ki je konec leta skupaj zaposlovala 2772 delavcev in katere največja lastnica je prek Slovenskega državnega holdinga država, ustvarila skoraj 240 milijonov evrov prihodkov in 11 milijonov čistega dobička.

Inšpektorat za okolje je edina institucija, ki so jo iz Uniorja v sredo, 26. oktobra, ob 8.58 po telefonu obvestili o incidentu: pri površinski obdelavi kovin so jim iz kadi za galvanizacijo nenadzorovano ušle snovi, tudi kromov trioksid. Kapljice vodne raztopine kromove kisline, ki bi morale ostati v procesu, so se z očiščenimi odpadnimi plini izločile v okolje. Tega izpusta ni zaznal kakšen opozorilni mehanizem ali nadzorni protokol, ki bi ga imeli vzpostavljenega v zreškem Uniorju. Ne, na izpust so posumili in ga ugotovili potem, ko so lastniki avtomobilov, parkiranih ob Uniorjevem obratu, 26. oktobra zjutraj zaznali madeže, veliko število pikic na laku.

Čeprav je bil torej o izpustu, ki vsebuje tudi rakotvorno snov, že isti dan obveščen inšpektorat za okolje, ta ni obvestil nobene druge institucije, denimo inšpekcije za kemikalije pri ministrstvu za zdravje, kaj šele javnosti ali občane Zreč. Prav tako noben okoljski inšpektor ni odšel v Zreče in na terenu preveril okoliščin izpusta – ne 26. oktobra in niti naslednjih 22 dni. Prvič je inšpektor inšpektorata za okolje obiskal Unior šele 17. novembra.

Zagotovo ni naključje, da je do obiska inšpektorja prišlo le dan po tem, ko je Uniorjevo vodstvo javnost končno obvestilo o onesnaženju oziroma o »izrednem dogodku« 26. oktobra. Pritiska, da se je ta objava zgodila, tudi ni ustvaril sam inšpektorat za okolje – ta tudi glede nepravočasnega obveščanja javnosti ni storil nič. Vodstvo Uniorja so nemara k javni objavi prisilili člani nadzornega sveta, ki so 16. novembra na izredni seji obravnavali »izredni dogodek«. A tudi nadzorniki vsebinskih sklepov niso sprejeli, ni prišlo na primer do razprave o razrešitvi uprave, ker je ta več tednov molčala o izpustu.

Iz Uniorjevega sporočila za javnost 16. novembra sicer veje zlasti velika skrb za poškodovane avtomobile: »Trenutno ocenjujemo obseg škode, ki je nastala na avtomobilih naših sodelavcev in okoliških prebivalcev. Madeže na vozilih, ki jih je mogoče odstraniti s poliranjem, je do zdaj prijavilo 460 ljudi. To škodo bomo povrnili. Skupaj z zavarovalnico bomo organizirali ogled vozil na sedežu naše družbe.« A kakorkoli; ravno to prvo uradno sporočilo je začelo razgaljati povsem neustrezno ukrepanje ob nesreči.

Inšpektorat za okolje je edina institucija, ki so jo iz Uniorja v sredo, 26. oktobra, ob 8.58 telefonsko obvestili o incidentu. Vendar se na razkritje inšpektorat ni odzval, obveščeni niso bili niti najbližji prebivalci.

Jasno je namreč postalo, da inšpektorat za okolje ni odredil takojšnjih oziroma sploh nobenih meritev na območju izpustov. Da bi to moral storiti že ob seznanitvi 26. oktobra, pritrjujejo viri z ministrstva za okolje, kjer so v petek zaradi neustreznega ukrepanja v inšpektoratu napovedali postopek notranjega nadzora.

Zaradi neustreznega ravnanja inšpektorata ni nobenega natančnega podatka o količini in obsegu izpustov, posledično tudi ne o najbolj izpostavljenih območjih, delavcih in prebivalcih. Kakšna sta bila obseg in koncentracija izpustov, daje sicer slutiti omenjeni podatek o vsaj 460 prijavah madežev na vozilih. Ob upoštevanju povprečnega parkirnega prostora (12,5 kvadratnega metra) to pomeni, da so izpusti dosegli vsaj 5750 kvadratnih metrov zunanjih površin.

A izpusti so očitno »padali« tudi znotraj tovarne. Po incidentu 26. oktobra so prve meritve kroma opravili šele dvanajst dni kasneje, 7. novembra, meritve je na »lastno pobudo« naročil sam onesnaževalec, torej Unior, ko je znova zagnal proizvodno linijo, ustavljeno že 26. oktobra. Meritve je dal Unior izdelati Talum inštitutu, d. o. o., ki je sicer pooblaščeni izvajalec obratovalnega monitoringa emisij, a je obenem hčerinsko podjetje Uniorjevega industrijskega »kolega« Taluma iz Kidričevega.

»Preliminarni rezultati vzorčenja tal kažejo, da ni bilo škodljivih vplivov za okolje in ljudi,« je vodstvo Uniorja zapisalo v sporočilu za javnost 16. novembra. Na novinarski konferenci dan kasneje je predsednik uprave Uniorja Darko Hrastnik po poročanju STA rezultate meritev povzel nekoliko drugače: »Po zagotovilih vrednosti emisij kroma na izpustu niso presegale predpisanih mejnih vrednosti. Enako, z izjemo dveh točk znotraj tovarne, velja tudi za izmerjene emisije snovi v tleh, ki so jih merili na treh točkah znotraj in treh zunaj tovarne.« Če to povemo drugače: mejne vrednosti so bile še 7. novembra na dveh točkah znotraj tovarne presežene, za koliko, pa ni povedal. Nove meritve je Talum inštitut naredil 17. novembra, do te srede pa rezultatov še ni bilo.

In inšpektorat za okolje? Prvo javno sporočilo o dogajanju v Uniorju je objavil štiri dni po obisku Uniorja, torej ta ponedeljek, 21. novembra, skoraj mesec dni po dogodku. V sporočilu ni navedel nobene nove informacije glede vplivov na okolje ali zdravje. Potrdil je, da je Talum inštitut prve meritve izvedel 7. novembra, a niti omenil ni preseženih vrednosti, ki jih je na novinarski konferenci nakazal predsednik uprave Uniorja.

Na dodatna vprašanja, zakaj na inšpektoratu niso ukrepal hitreje, so odgovorili, da je inšpektor samostojen pri svojem odločanju: »Samostojno odloča, katera zakonsko dopustna dejanja bo izvedel v postopku in katere dokaze bo izvedel. Prav tako samostojno izreka ukrepe v okviru materialnih določb.« Se pa jim je zdelo primerno, da se ob vsem vendar pohvalijo z e(di)no ugotovitvijo svojega inšpekcijskega nadzora: iz Uniorja bi 26. oktobra morali klicati, pa niso, tudi na 112, in o nesreči (poleg inšpektorata) obvestiti tudi center za obveščanje in ministrstvo za okolje. Za to kršitev je v zakonu o varstvu okolja predvidena globa od 40.000 do 75.000 evrov. »Inšpektor za okolje je tisti, ki v primeru kršitev tega člena prekrškovni postopek uvede,« so dodali. Da bi inšpektorat 26. oktobra ob 8.58, ko je prejel klic iz Uniorja, lahko klicatelju svetoval, da takoj pokliče še na 112, ali pa bi po klicu iz Uniorja iz inšpektorata kar preventivno poklical na 112 in jih obvestil o izpustu v Zrečah – o tem pa seveda molčijo.

Primer Uniorja Zreče nesporno kaže, da sistem odzivanja na okoljske nesreče ne deluje, da interesa javnosti, ki ima v teh primerih pravico do obveščenosti, nihče ne upošteva in da je ukrepanje inšpektorata za okolje in prostor povsem neustrezno. Viri iz ministrstva za okolje del krivde pripisujejo kadrovski podhranjenosti inšpektorata, na katero že več let opozarja tudi sam inšpektorat (konec leta 2021 je bilo zaposlenih 56 inšpektorjev za okolje). Vendar odzivi v tem primeru kažejo globljo problematiko: pasivnost in neodzivnost inšpektorata celo v primeru, ko se pojavijo zdravju nevarne, rakotvorne snovi in bi moral biti absolutna postopkovna prednostna naloga.

Kakšen je dejanski obseg izpustov v Uniorju, daje slutiti podatek o vsaj 460 prijavah madežev na laku avtomobilov. Število poškodovanih vozil pa nam tudi razkriva, da je šlo za velik izpust.

Izjemno problematičen je že uzakonjen sistem, po katerem si onesnaževalec sam izbere in plača izvajalca obratovalnih monitoringov izpustov. Tak sistem je res da primerljiv s tujino, a je pri nas zaradi majhnega števila podjetij in izvajalcev ter njihove prepletenosti bistveno bolj izpostavljen korupcijskim tveganjem. Hkrati slovenski državni organi v nasprotju s tujimi nimajo na voljo svojih zmogljivosti in kadra, s katerimi bi pri inšpekcijskih pregledih lahko sami opravili neodvisne meritve. Zadnja leta ministrstvo za gospodarstvo, ki sledi interesom industrije, tudi uspešno zatira poskuse, da bi za največje onesnaževalce uzakonili okrepljen sistem monitoringa države.

Ob vsem je problematično tudi osveščanje javnosti in neposredno zaposlenih v podjetjih, s kakšnimi snovmi sploh delajo in kakšne so lahko posledice izpustov. »Delavci niso dovolj ozaveščeni, vprašanje je, ali delodajalci zares vedo, katero znanje in informacije naj posredujejo delavcem, čeprav je to njihova dolžnost,« opozarja dr. Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana, in dodaja: »Pred nekaj leti smo sodelovali z Gospodarsko zbornico Slovenije v ozaveščanju delodajalcev o tveganjih zaradi izpostavljenosti kemikalijam. Iz projekta smo morali izstopiti, ker delodajalci niso želeli, da govorimo o tveganjih!«

Kakšen bo epilog dogajanja v Zrečah, ni jasno, ogromno ključnih trenutkov zlasti za meritve in bolj ciljno ukrepanje je zamujenih. Inšpektorat za okolje in prostor, ki ga vodi Franc Rančigaj, je bil tokrat obveščen – pravočasno.