»Erika, to je vaša dediščina. Čim večje bedake ste vodili pred kamere, tem bolj ste uživali.«

"V četrtek se je ob koncu še enega od neštetih jesenskih TV-soočenj Erika Žnidaršič v Tarči poslovila z besedami, da je za nami še eno bizarno soočenje. Ja, Erika, res je bilo bizarno. In bizarno je vse skupaj na ekranih že lep čas. Ne le to jesen, ne le zadnji dve leti, ne le zadnjih pet let. Temveč od trenutka, ko ste začeli v studio vleči bedake. Bedake, ki so vam uravnoteževali pogovore. Bedake, ki so bili nerazgledani, sovražni in verski fanatiki ene politike. Bizarnost je z leti tako postala nekaj samoumevnega. Eni smo zamahovali z roko, drugi so se izživljali s komentarji, tretji pa so radi ob šankih govorili, ali si videl, kako ga je razbil, pohodil, uničil kot kanto pira."

"Erika, to je vaša dediščina. To ste si sami ustvarili in sami vedno znova oživljali. Za vas je bila bizarnost nekaj, kar vam je navidezno dvigovalo rejtinge, prepoznavnost in ste postali predmet polemik. Čim večje bedake ste vodili pred kamere, jih soočali s strokovnjaki ali pa genialci, tem bolj ste uživali. Uživali prav v nemoči slednjih, ki jim ni nič pomagalo, da so si mislili svoje, saj so jih bedaki vedno preglasili in uživali v navideznih zmagah."

(Kolumnist Leon Magdalenc o oddaji Tarča na TV Slovenija; via Dnevnik)