Loraine James: Building Something Beautiful For Me

+ + + +

Med pobudami, s katerimi se opozarja na izjemnost skladateljskega opusa skoraj popolnoma pozabljenega Juliusa Eastmana in katerih frekvenca se počasi stopnjuje zadnje desetletje, je tudi tista založbe Phantom Limb. Ta se je v navezi z britansko elektronsko vizionarko Loraine James, ki je v zadnjih letih pri etiketi Hyperdub izdala dva albuma, deležna precejšnje pozornosti, lotila reinterpretacije koščka njegovega kataloga.

Založniško odkrivanje spregledanih, nišno razburljivih, robno ekskluzivnih ... kotičkov (popularno) glasbene krajine je močan trend zadnjega desetletja, pa naj gre za zbirke »eksotike« (na primer kakšne mikroscene zahodnoafriške psihedelije) ali za zapuščino genialnih, a spregledanih avtoric ali skladateljev, pogosto pripadnic in pripadnikov kakšne margine. Julius Eastman spada med slednje. Ameriški pianist, pevec, plesalec in skladatelj je bil v svojih časih zaradi impresivne formalne izobrazbe izjemno obetaven. Na konservatorij Curtis Institute of Music so ga sprejeli leta 1959, manj kot desetletje po tem, ko so Nino Simone zavrnili zaradi barve polti. Eastman je bil črn in bil je gej. Na kratki in turbulentni glasbeni poti je med drugim igral v raznih jazzovskih kombotih, sicer pa velja za pionirja vključevanja minimalizma v milje popa in je bil v sedemdesetih letih celo nominiran za nagrado grammy. Skladbam je pogosto dajal hecne naslove, recimo Crazy Nigger ali Gay Guerilla.

Umrl je leta 1990 – sam, pozabljen, zasvojen, brezdomen in bolan v neki newyorški bolnišnici, še preden je dopolnil 50 let.

Loraine James je priznala, da je komajda vedela, kdo je Eastman, ko je dobila povabilo k projektu reinterpretacije muzike tega newyorškega avantgardista. Vseeno je nalogo sprejela. Building Something Beautiful For Me je tako zbirka avtorske muzike, ki so jo (ohlapno) navdihnila specifična Eastmanova dela, in je skupek izjemno zračnih, čudaško zasanjanih drobcev, čez katere avtorica občasno zapoje, tu in tam pa se pojavijo tudi konkretnejši ritmični izrastki. Prav vrhunec kratkega divjanja glasnih bobnov je najprepričljivejši del sicer morja ambientalnih tekstur in minimalističnih sekvenc melodij, ki jim občasno zmanjka zaleta. Pri bolj kompaktnih delih skulirana odtujenost spomni na nekaj, kar bi lahko sestavil kakšen Dean Blunt, pri bolj ohlapnih pa obča sivina hladne melanholije teče na mestu, v leru.

Čeprav Loraine James velja za avanturistko, ki zna zaviti vse do kompozicijske sklenjenosti in celo robustnosti klubskih muzik, se jim tokrat načrtno izogiba. Building Something Beautiful For M e tako bolj kot pravi album počasi stopica kot ne čisto končano zbirališče zamisli, kot nežen skupek sintetiziranih nizov razpoloženj ozkega diapazona nekakšne nostalgije – ne ravno otožne, a ne prav daleč.