Komentar / N'toko: Katar-za
Ne glede na to, kateri rešitvi katarske moralne dileme dajemo prednost, je končni rezultat enak: vsi gledamo tekme in prispevamo k zaslužku organizatorjev
Letošnje svetovno prvenstvo v nogometu je naš srednji sloj postavilo pred navidezno moralno dilemo. V mesecih pred prvenstvom so se z vse večjo pogostnostjo nizali članki o grozljivem številu tujih delavcev, umrlih na katarskih gradbiščih, in hudih kršitvah človekovih pravic, ki si jih privošči nazadnjaški kraljevi režim. Vse glasneje se je govorilo o Fifini mafijski korupciji, podmiznih kupčijah, kraji javnega denarja … Netflix je o tem posnel celo serijo. Zahodni potrošnik je bil torej postavljen pred vprašanje: ali sem slab človek, če vseeno gledam prvenstvo in v njem uživam? Ali bi mi moralo biti nerodno, da že vse leto kričim o moralni dolžnosti, da se odpovemo vsemu, kar na daleč smrdi po Rusiji ali Kitajski, zdaj pa gledam Andreja Stareta v TV-studiu, okičenem z dekorjem zalivske teokracije? Bi mi moralo biti pri tem nerodno? Bi moral razmisliti o vrednotah naše družbe ali, bog ne daj, celo o svoji lastni vlogi v svetu?
