Digitalni velikani

Evropski odbor za varstvo podatkov opozarja, da oblačne storitve nekaterih ponudnikov, predvsem tistih, ki podatke obdelujejo zunaj EU, pogosto niso v skladu s splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR). Eden takih ponudnikov je ameriški tehnološki velikan Microsoft, ki v oblačni storitvi Office 365 ponuja vse svoje najbolj priljubljene programe, med njimi program za urejanje besedil Word in program za obdelavo razpredelnic Excel, pa tudi odjemalca elektronske pošte Outlook. Gre za sila uporabno reč, zato ni nič nenavadnega, da jo uporabljajo tudi v precejšnjem delu javnega sektorja, najočitneje prav v šolstvu. Pa je to res varno?

Epidemija je močno pospešila digitalizacijo organizacij, v tem času je tudi več organov javnega sektorja začelo uporabljati oblačne storitve. A »ob tem se organi javnega sektorja na nacionalni in evropski ravni soočajo s težavami pri pridobitvi informacij in izdelkov ter storitev, ki so skladni z evropskimi pravili varstva osebnih podatkov,« opozarja informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Veliko vlogo pri tem igra odločitev Sodišča Evropske unije, ki je predlani razveljavilo zasebnostni ščit za prenos podatkov v ZDA z utemeljitvijo, da varstvo osebnih podatkov, kot ga zagotavlja zakonodaja v ZDA, ni na enaki ravni kot v EU. Uporabnikom v EU naj bi višjo raven varstva pravic zagotavljale standardne pogodbene klavzule ali zavezujoča poslovna pravila, pri čemer se morajo evropska podjetja in upravljavci osebnih podatkov v javnem sektorju zavedati, »da sami nosijo odgovornost za presojo zakonitosti iznosa in nadaljnje obdelave ter da morajo poskrbeti, da so pri vsakokratnem prenosu osebnih podatkov zajeta in spoštovana vsa načela evropskega varstva osebnih podatkov«.

Prav v šolstvu so v rabi tudi oblačne storitve ponudnikov, ki podatke obdelujejo v ZDA (recimo Office 365). Na šolskem ministrstvu dogajanje na področju rabe osebnih podatkov v oblačnih storitvah spremljajo, vendar menijo, da je smiselno razmisliti o ukrepih šele, »ko bo dosežen širši evropski konsenz glede morebitnih nepravilnosti pri delovanju storitev«.

Najmočneje zastopane so storitve javnega zavoda Arnes, ki pa zgolj upravlja infrastrukturo za overjanje istovetnosti pri prijavi v različne storitve, med drugim tudi v Microsoftove oblačne storitve, v katere se uporabniki lahko prijavijo z uporabniškim imenom, ki jim ga dodeli šola neodvisno od Microsofta. Storitev Oblak 365, ki jo ponuja Arnes in prek katere uporabniki dostopajo do storitve Office 365, ne naredi drugega, kot da vzpostavi povezavo med uporabniškim imenom in licenco za Office 365. Pri tem se »posredujejo le tisti osebni podatki, ki so potrebni za delovanje storitve. To na primer vključuje ime in priimek ter elektronski naslov uporabnika,« razlaga Tomi Dolenc iz Arnesa.

Če bi šole hotele uporabljati storitev brez vmesnika, bi bile Microsoftu verjetno primorane razkriti celo kakšen podatek več. »Naš najpogostejši odziv je, da na spletu ne počnemo nič takega, zaradi česar bi se morali skrivati,« o tem razmišlja Katja K. Ošljak, raziskovalka na Fakulteti za družbene vede in direktorica zavoda za digitalno vzgojo Vsak. »Težava pa je, ker se ti podatki zbirajo pri toliko ponudnikih digitalnih storitev, in to v tolikšnem obsegu, da na drugi strani nastaja močan kapital, ki veliko ve ne zgolj o meni kot posameznici, ampak o ljudeh, družbi in človeštvu nasploh. S temi viri pa nato močno vpliva name kot nekoga, ki živi v tej družbi.« Prav v tem vidi ključno težavo. Kot posamezniki ostajamo praktično nemočni – v šolstvu so učenci, dijaki in študenti, pa tudi učitelji tako rekoč primorani uporabljati oblačne storitve –, hkrati pa rastejo digitalni velikani, ki »postajajo ali pa so že postali največji igralec v našem vsakdanjiku«.