Komentar / Heni Erceg: Prepoved spominjanja
Izobešanje jugoslovanske zastave velja za resno protidržavno dejanje, hkrati se pa razume, da izobešanje zastave nekdanje ustaške države ali fašistični pozdrav »Za dom spremni« ne žalita moralnih čustev nikogar od nas.
Ko je umrl oče, sem iz stanovanja staršev odnesla knjige, vse od Trockega do Đilasa, pa materine ročno vezene prte in okrasne prtičke, očetove spomenice za te in one zasluge, vojne in povoje, pa očetovo in materino fotografijo, natisnjeno na tiralici, ki so jo za njima leta 1942 razpisali italijanski fašisti na zasedenem Visu, potem pa so ju tudi ujeli in obsodili na smrt, a sta pobegnila … No, to je seveda že druga zgodba. Vzela sem, priznam, tudi malo svileno zastavo, jugoslovansko, z zvezdo, ki jo je oče, kot je bilo zakonsko predpisano, obesil na krmo, kadar sta se z materjo odpravila na krajši izlet s čolnom. Še danes jo hranim, zložena leži v enem od predalov z drugimi svetinjami nekega časa, neke države, ki so jo naši starši ustvarjali s tolikšnim zanosom, mi pa smo v njej rasli, odkrivali njene slabosti in prednosti in jo nazadnje uničili, toda tudi to je že druga zgodba.